Vsakih sedem let se vse celice v telesu obnovijo

Vsakih sedem let se vse celice v telesu obnovijo
Včasih reče kdo: »To imamo v sorodstvu ... Geni ... DNK ...«

Vsak od nas se je na svetu pojavil z določenimi karakteristikami in dednim zapisom, seveda: ali to pomeni, da bom pasivno živel isto kot generacije pred menoj in imel vnaprej pripravljen izgovor, da so to preprosto naši geni? 

Če je že našega ata večkrat srčna kap in če je imela babica spodbujevalnik srca, mama pa ima težave z zaklopkami, mi lahko to morda jasno pove, da obstaja večja verjetnost za bolezni na področju srca in ožilja, ki so neposredno povezane z entuziazmom in ljubeznijo, ki smo je deležni.

Opozorila lahko tako vzamem resno in postanem bolj pozoren na to, da se zavedam, da imamo individualno in kolektivno nagnjenost k boleznim srca, kar pomeni, da je smiselno vlagati več fokusa v razvoj, doživljanje in izražanje prave ljubezni.

Lahko pa se seveda kadarkoli odločim tudi za drugo opcijo, ki gre nekako takole:  »To so pač naši geni ... Pač ... Usoda ... Karma ... Fantje: pijmo, pojmo! En hribček bom kupil ... Bom trte sadil ... Prijatelje bom vabil ... Še sam ga bom pil ...«

Če bom sledil genskemu zapisu in lokalni ter neke vrste dolenjski nacionalni himni, se ne morem čuditi, da se mi bodo kmalu načela tudi jetra ali pa da bom kmalu začel hoditi naokrog z rdečimi lici in nosom ...

Ali imamo razum, ali smo brez? Imamo. Z njim lahko vplivamo celo na marsikaj, kamor nas sicer usmerjajo naši t. i. »geni«. Ko ti kulturna pogojenost veli: »Zameri ji ... Strmaj se ... Narod je žleht ...«, lahko diktatu telesa, uma in genov bodisi slediš, ali pa ga raje nadideš. Kako? Z voljo, željo, dobroto, inteligenco.

Dr. Ruzov piše v svojih knjigah: »Znanost je dokazala, da se vse naše celice v telesu obnovijo vsakih sedem let. To pomeni, da smo se vsi mi že nekajkrat reinkarnirali ...« Jaz že nekje šestkrat.

Moč način življenja vidim na lastnem telesu. Ko pogledam svoje slike izpred dobrih petnajstih let, iz uporniškega obdobja mojega življenja, si mislim: »Joj, ljube duše ... Umaknite te slike ... Temule (meni) na čelu piše: »Moj mali je opasan ...«

Tudi na zdravstvenem stanju in celo na osebnem izgledu vidim, kako je moje telo (in obraz) izgledalo in delovalo tedaj ter kakšno je danes. Nekoč sem bil kot megla, sanjač, danes pa obraz včasih malodane zasije.

iz nove knjige Znanje za življenje