»Zdravo, zanima me, kako bi odstranila vedenjski vzorec: v službi ne znam biti "šefica": konkretno - v računovodstvu imam referentko, ki vnaša v računalnik dokumente in dostikrat prepozno to naredi, zaradi tega kakšen račun prepozno plačamo. Jaz pa ne znam "udariti po mizi" in pravilno povedati (saj rečem, pa ne zaleže) da mora biti delo pravočasno in pravilno narejeno. Dolgo se tega vzorca nisem zavedala, vseskozi pa sem na položaju, ko moram nekomu razdeliti naloge in ga kontrolirati ter opominjati....
Počutim se ponižano, nespoštovano, nekako nemočno, nesvobodno v izražanju. Zato, ker ji vedno pomagam. Rada bi, da bi se sodelavka zavedala, da ima v meni hkrati prijateljico in šefico. Da bi bila samoiniciativna in odgovorna. Ali mi lahko svetuješ, kaj narediti. Hvala in lep dan želim.« Joca
Draga Joca, odlično vprašanje, s katerim se spopada velika večina ljudi, zato bo ta odgovor pomagal res mnogim. Res je frustrirajoče, ko nekomu nekaj 100-krat poveš na 85 različnih načinov, pa še vedno dela isto! Grrrrrrr :)
Najprej morate vedeti, da ta občutek nemoči, da bi nekaj spremenili, izhaja že iz vašega otroštva in neodzivna sodelavka je samo reprezentacija te energije – ne morete je kontrolirati. Torej ne počutite se nemočno, ker ne morete kontrolirati njenih dejanj, ampak je ne morete kontrolirati ravno zato, ker se počutite nemočno že od prej, to je ta paradoks. Občutki nemoči, nespoštovanja, ponižanja in nesvobode v izražanju so z vami že dolgo, ta sodelavka vam to samo odseva nazaj (kot verjetno veste, nam vsi ljudje, pravzaprav VSE, kar nas obkroža, zcralijo nazaj našo notranjost, vibracijo). Zato je potrebno razrešiti najprej te občutke in ko boste v svoji polni esenci in samozavesti, boste sevali svojo moč in jasnost, zato se bo vaša okolica avtomatsko spremenila (ne morete pa, seveda, spremeniti okolice, ker vas zaradi vibracije zadaj za vašimi besedami ne jemljejo resno).
Vprašajte se, na kaj me ta nemoč, nespoštovanje in ponižanje spominjajo? Kdaj sem se v otroštvu počutila tako? Kdo je tako z mano ravnal? In opazite, da samo podoživljate isto čustveno realnost iz preteklosti danes.
Zelo dobro ste tudi ugotovili, da čutite nesvobodo v izražanju – in to je res, niste svobodni v izražanj. Ne upate si povedati, kaj si ZARES mislite – kot ste napisali, da ne znate »udariti po mizi« (in to ne samo v službi, ampak tudi na drugih področjih svojega življenja). In ker si ne dovolite biti odkriti in iskreni do ljudi (sami se cenzurirate, ker mislite, da boste potem slab človek), raje hodite kot mačka okoli vrele kaše in ko vas »rezultat« začne frustrirati, mislite, da morate »udariti po mizi«. Tako nas veliko razmišlja, kajti na koncu mislimo, da bo samo tako zaleglo in da bomo samo tako slišani, ker smo prej poskusili že z vsemi prijaznimi taktikami. Pravzaprav je to še en paradoks – ravno zaradi občutka nemoči ne morete »udariti po mizi«. Občutek nemoči nas bo vedno ohromil.
»Šefica« ne znate biti, ker ste pretirano prijazni in mislite, da ste lahko HKRATI prijateljica – to ne gre. Posel je posel. Seveda to ne pomeni, da morate biti do nje hladno poslovno nesramni. Še vedno ste lahko spoštljivi in taktni, ampak prijateljstva iščite in sklepajte drugje, ne s svojimi podrejenimi.
Zelo iskreno si moramo tudi priznati, da je za tem »prijateljstvom« lahko pravzaprav želja, da bi na ta način dobili, kar želimo. To naj vsak pri sebi iskreno razišče, ker nam bo to dalo mnogo informacij o našem načinu delovanja in bo ustavilo strah pred iskreno komunikacijo, ko se bomo soočili z resnico.
Raje bodite tej referentki mentorica in jo učite, kako naj dela in kaj pričakujete od nje, in jo trenirajte, kar zajema tudi podajanje kritik, s katerimi izpostavite neželeno dejanje, kaj želite namesto tega in kakšne so posledice, če to ne bo odpravljeno. Največjo napako naredimo, ko podamo kritiko, ne povemo pa, kaj želimo namesto tega in kakšne bodo posledice, če se to ne popravi. Samo podajanje kritik ni učinkovito.
Iz vašega pisanja sklepam, da je to vaša zaposlena in da ste jo vi zaposlili. Pravzaprav jo je "zaposlila" vaša vibracija, kot tudi vse ostale, zato jih morate konstantno kontrolirati in opominjati, kar pa je izredno izčrpljujoče in niti približno zabavno (tudi če je niste zaposlili vi, je vaša vibracija poskrbela, da imate takšne ljudi okoli sebe). Ko se znajdemo v taki situaciji, to enostavno pomeni, da globoko v sebi ne verjamemo, da lahko dobimo, kar si želimo. Kajti samo takrat verjamemo, da bomo s kontrolo dosegli želeno. Kot pa sami ugotavljate, zunanjega sveta ne moremo kontrolirati. Kontroliramo lahko samo sebe in svojo vibracijo, stanje, počutje. Največkrat se takšno stanje razreši, ko dvignemo roke, obupamo in vržemo puško v koruzo – takrat se zgodi čarovnija, ko se energije znevtralizirajo, ker smo se z njimi prenehali boriti.
Vendar se lahko podobne situacije samo z drugimi frizurami že kmalu vrnejo, saj so občutki nemoči, nespoštovanja in ponižanja globlja stvar. Tehnik, kako jih razrešiti je res ogromno. Lahko se v Ananda seansi potopite v nemoč in na drugi strani boste prišli ven, lahko naredite konstruktivni izbruh jeze, ki se nabira v vas (in vas prav tako hromi), lahko delate z notranjim otrokom, ki je nemočen, lahko se osredotočite na to, kaj si želite in v vizualizaciji razrešujete »ja, ampak« ugovore in podobno.
Glavno pa je, da se nehate boriti v sebi z mislijo, da ste ALI prijazen človek (prijateljica) ALI tečna gospodovalna šefica, ker imate vmes na voljo še ceeeeeeel spekter različnih obnašanj. Bodite ji dobra mentorica, ki ima jasne cilje in želje, in ki jih jasno skomunicira.
inspiracije