Verjamem vase. Zmorem.
Koliko krat ste to že presenečeni ugotovili, pa še kar dvomite, ko pride do vas nova situacija. Ker je za vas nova, nepoznana, ne veste kaj vas čaka, deluje kot velika sprememba, pričnete takoj dvomiti v svoje sposobnosti. V pot - vas bo podprla?
Da bi se v prihodnje lahko pripravili na takšne situacije, vam svetujem, da si napišete v čem ste dobri. Napišite tudi, kaj vse vam je v preteklosti uspelo, pa ste bili, preden ste stopili na pot, v dvomih. Kot sedaj.
Zagotovo se spomnite situacij, ko vas je tako zelo skrbelo, da vas je dušilo od strahu, potem pa ste situacijo rešili z levo roko. Morda so se na poti našli ljudje, ki so vam z veseljem pomagali.
Danes se ob spominu na ta veliki strah le nasmehnete in čutite ponos.
Včasih določene situacije pridejo v naše življenje ravno zato, da nam pokažejo, kako močni smo. Kako iznajdljivi smo. Kako samostojni smo lahko. In kakšen okus ima občutek svobode, občutek osvobojenega strahu, ki ne počne drugega, kot nas drži na mestu, kjer ni sreče.
Sama sem imela veliko takšnih trenutkov. Toliko mamljivega je bilo, vabilo me je živeti, a nisem upala. Nikoli nisem bila dovolj. Dokler ni bilo lepega dne dovolj in me je življenje potisnilo naprej. V »solo« potovanje, v tujo državo, v situacije v katerih si pred leti sama ne bi upala stopiti. Presenečena sem ugotovila, kaj vse zmorem. Ugotovila sem, da svet ni grozen, da ponuja lepa doživetja. Da po njem hodijo ljudje, ki ti ponudijo roko, nasmeh. Počasi sem iz sebe odstranjevala nalepke, ki so me oblepile na poti odraščanja in me omejile. Pričela sem spoznavati »novo« sebe. Ali naj raje rečem, svoje bistvo, svoj original, svojo dušo?
Seveda, lahko bi rekla ne, kot sem zmeraj do sedaj. A enkrat pride trenutek, ko v sebi začutimo moč, notranji glas, ki nam govori… daj, poskusi.
Potem pa nas v nekem trenutku nas življenje ponovno preneha potiskati, obrne ploščo. Še vedno pričakuje od nas, da napredujemo, se razvijamo, rastemo. Verjame v nas, šepeče pravo smer, daje namige in nas vabi, da zdaj sami toliko zaupamo vase, da naredimo korak na pot, na katero nas usmerja naš notranji glas. Do te točke razvoja smo ga že (ponovno) odkrili in ugotovili, da mu lahko zaupamo.
Zdaj nam preostane le, da ponovno ne popustimo strahu, ki nas želi ustaviti in egu, ki nam pravi, da ne zmoremo. Stopamo na višjo stopničko, na novo raven.
Zmoremo, se spomnite poti, ki ste jo do sedaj že prehodili? Bel papir čaka, naj ga zapolni do sedaj prehojena pot – zaradi poguma in notranje moči. Naj pristane na vidnem mestu, da bo v ključnem trenutku lažje in bo trenutkov dvoma vedno manj.
inspiracije