Moje notranje rane in kako sem jih zacelila

Obilje je bilo eno od področij v mojem življenju, kjer sem rabila izjemno veliko časa, da sem naredila premik in veliko spremembo.

Dve leti nazaj sem začela s prakticiranjem nečesa novega, nečesa, kar je popolnoma spremenilo moje življenje.

Moje življenje je sedaj popolnoma neprepoznavno, če ga gledam iz tega zornega kota izpred dveh let.

Danes živim novo življenje v povsem prenovljenem stanovanju v hiši, v lepem okolju pod Šmarno goro, z novimi ljudmi, čudovitimi odnosi in velikim uspehom pri svojem delu.

Skupaj z mojimi strankami delamo velike premike v njihovem življenju.

Včasih se ti premiki zgodijo tako hitro in tako globoko, da še sama komaj verjamem, da je to možno.

Izpolnjujejo se mi ena za drugo moje velike in dolgoletne želje.

Kaj sem začela delati?

Posegla sem zelo globoko vase, v moj način delovanja, v moja področja življenja, kjer so se skrivale stare rane, stari spomini, zaradi katerih nisem mogla zaživeti v obilju.

Nekatere moje stare rane in spomini so segali zelo daleč nazaj v čas, za katerega si ne bi nikoli prej mislila, da tukaj sploh lahko obstajajo.

Začela sem svojo pot celjenja mojih ran.

Ta pot me je popeljala najprej v trenutek mojega spočetja. V trenutek, ko je iz dveh malih živih delcev mojega očeta in mame nastalo novo življenje, zametek mene.

Že kot čisto mala drobna pika, sem prejela prvo veliko oviro na svoji poti, kajti ta trenutek spočetja in energije v njem mi niso bile naklonjene.

Moje spočetje je bilo bolj plod nepričakovanega trenutka kot plod ljubezni.

V času moje rasti in razvoja v mami sem bila deležna nešteto trenutkov, ki so me zaznamovali in me ranili, kar se je kasneje odražalo v mojem življenju kot občutek manjvrednosti in sramu.

Sam proces rojevanja, ki ima močan vpliv na naše življenje, je potekal dokaj prijetno zame. Tiste večje rane sem prejela v naslednjih dneh in mesecih svojega življenja.

Ko sem se poglobila v svoje rane, sem ugotovila, da sem bila v prvih dneh svojega življenja deležna zavračanja mojega prihoda na ta svet.

Poleg tega sem bila rojena v času, ko je bila porodniška izredno kratka.

Moja mama je začela delati, ko sem bila stara šest tednov, oče pa je bil veliko odsoten, babic ni bilo v bližini in tako sem jaz, mala dojenčica ostajala sama doma, medtem, ko je mama delala.

V odkrivanju svojih ran me je spomin popeljal v trenutek, ko sem v času mamine odsotnosti jokala in nisem razumela, zakaj ni nikogar k meni, zakaj nihče ne poskrbi zame.

Teh trenutkov je bilo res veliko.

Velike, velike rane in občutke manjvrednosti sem prejemala v teh trenutkih. Nisem se počutila varno, sprejeto in ljubljeno.

Ko sem odraščala sem povzemala od mame vse vzorce delovanja iz pomanjkanja. Moja mama je izkusila vojno in povojno obdobje pomanjkanja in to je močno vplivalo nanjo.

Vse to je nevede prenesla name.

Vame se je preko mame močno zapisal vzorec, kako je življenje borba, kako je težko in grenko, kako je potrebno garati, da nekaj malega ustvariš, da s poštenim delom ne moreš imeti veliko denarja in da tisti, ki ga ima veliko, ni pošten človek in še in še.

Tak velik paket mojih ran in omejujočih vzorcev delovanja sem imela.

Soočila sem se z njimi, rane zacelila in omejujoče vzorce spremenila!

Vso svojo prehojeno pot sem strnila v deset korakov, ki jih lahko prehodi vsakdo, ki je pripravljen stopiti na pot obilja.

Če se čutiš pripravljenega, lahko več o teh korakih izveš TUKAJ.