Nasprotje od ljubezni ni sovraštvo, ampak strah in ko čutite strah, da vas bo neka oseba zapustila, vaša duša že dejansko čuti, da bo res tako. Prav tako z razmišljanjem o tem in s podvajanjem vašega strahu, ustvarjate prav tisto, kar si najmanj želite. Kar na kratko pomeni, v kolikor ste pomislili, da vas bo ta oseba zapustila, se bo to dejansko zgodilo. Mogoče imate to celo v karmičnem zapisu in se vam to mora zgoditi, mogoče že drugič ali večkrat v tem življenju, da rešite lastne probleme. Kakorkoli, boli ali ne, če se ima za zgoditi, se bo, v vsakem primeru, zato je prav, da se date v mir – v točko nevtralnosti – in samo delujete iz ljubezni, tudi do osebe, ki vas zapušča.
Kolikokrat ste pomislili in bili v strahu že kot otrok, da vas bo kdo zapustil, mogoče eden od staršev? Kolikokrat ste v sebi podvajali ta strah, telo se ga je napilo in ta vzorec vam sledi, vse dokler se ga ne boste za vedno rešili in v sebe naselili občutek ljubezni, ki premaga vsak strah. Takrat boste tudi spoznali tisto pravo osebo in bili končno srečni. Ne boste namrečveč delovali iz strahu in tako oddajali občutke ljubosumja, posesivnosti oziroma vseh tistih emocij s katerimi je v paru težko živeti.
Rodili smo se sami in tako moramo tudi delovati. Kot samostojna oseba, kakršnakoli odvisnost od druge osebe je vse prej kot zdrava in vse prej kot ljubezen, zato ne mislite, da sploh ljubite kogarkoli, če ne ljubite niti sebe. Vse se začne iz vas, iz vaše notranjosti in samo vaš karmični zapis, ki piše vašo usodo, dobro ve, kaj vse se vam mora zgoditi, da pridete do tega preprostega spoznanja. Skrivnost vsega je prav v tem, da postanemo mi sami, tisto, kar smo in da delujemo iz te enosti in hkrati kot duša, ki je povezana z vsemi in vsem. Ko si postaneš samozadosten in od nikogar nič več ne pričakuješ, šele takrat si prava, prijetna družba, brez bremen do sebe in drugih, brez odvisnosti,… z drugimi deluješ v prijetni ljubezenski energiji in v tvoji družbi je zares lepo.
Spomnim se prvega pogovora s tako osebo. Balzam za mojo dušo. Ta mir, spokojnost, prijetnost… občutek, ko te oseba sprejema v polnosti, od glave do pet, ko te ne obsoja, ko te ljubi, čtudi te sploh ne pozna, ko ti s pogledi predaja samo sočutje in ljubezen… to je tisto po čemer moramo hrepeneti. Niso to avtomobili ali drage obleke, ne, naš cilj naj bo samo en – postati en sam mir znotraj v sebi, ena sama ljubezen.
Spomnim se svojih solz ob izgubi mojega očeta. Kar niso nehale teči, iz dneva v dan je bilo težje, moje srce pa v kosih. In zakaj sem toliko jokala? Za njega bi morala biti vendar vesela, rešil se je tega težkega življenja in hudih ran iz otroštva, rešil se je negativnih čustev, ki so povzročila njegovo bolezen in tolikšno trpljenje. Vesela za njega bi morala biti, ampak ne, jaz sem jokala, ker me je zapustil, jokala, ker me je bilo strah živeti brez njega, jokala, ker jaz ne bom mogla več njega prositi za pomoč ali nasvet…. Jaz, jaz, jaz… me razumete? Smrt je najbolj naravna stvar, prehod iz enega nivoja na drugega, mi pa objokujemo to smrt samo zaradi sebe in zgolj zaradi sebe. Zelo sebično!
In če vas nekdo zapusti, ker ne čuti več tistega, kar bi moral, je to edino pravilno, kar lahko stori. Daje prostor novemu, umika se iz položaja, ki ni primeren zanj, ki ni njemu usojen, več! Karmično je z osebo rešil, kar je moral, čas je, da gre naprej in kadar to čuti s celim svojim srcem, je prav, da to tudi stori. Kakršnokoli odlašanje ali prelog situacije v prihodnost ustvarja samo dodatne bolečine in neprijetne situacije.
Še več, v kolikor vas je nekdo pustil, to enostavno pomeni, da za vas prihaja nekaj boljšega! Nekaj bolj vam pisanega na kožo, nekaj, kar bo mogoče za vedno naselilo ljubezen v vas. Ampak samo v primeru, da ste tudi vi ozavestili svojo karmično šolo in se iz razmerja nekaj naučili. Problem v parih je prav ta, eden raste in se osebnostno razvija, drugi se upira in nazaduje in razpad take zveze je pričakovan. Ozaveščajte zato tisto, kar morate rešiti pri sebi, ne pri drugih. Ni vaša naloga, da spreminjate druge, ampak zgolj sebe. Ne obsojajte drugih, če so vas zapustili, niso bili edini v igri. Ne obsojajte drugih za vašo nesrečo, sami ste si jo priklicali, sami jo imate zapisano v duši, vašo nesrečo, srečo, ljubezen in usodo in samo od vas je odvisno kdaj boste reagirali v pravi smeri in se naučili živeti boljše.
Ljudje radi obsojajo, krivijo druge, opravljajo, v bistvu pa pojma nimajo kaj življenje je. Lahko je govoriti o drugih in biti pameten, težje pa je prevzeti odgovornost za svoje življenje, občutke, dejanja… Ko sem ostala čisto sama sem počasi začela razumevati zakaj se mi je moralo to zgoditi in danes sem več kot hvaležna za tisti konkretni padec na rit, ko se mi je sesul cel svet – moj prejšni “fejk life”, ki ni imel trdnih temeljev in zdrave osnove. Moral se je podreti, tako kot se morajo podreti tisti odnosi, ki ne bazirajo na pravih temeljih – ko je enkrat karmične šole konec in se ena od oseb nauči vse tisto, kar se je morala, je razhod neizogiben. Ni kriv vaš partner ali vi, oba sta kriva in vajina skupna pot je trajala toliko dolgo kot je bilo to potrebno. Mogoče bi lahko trajala dlje, če bi sprejeli igro osebne rasti te osebe in se spustili na tisto potovanje, ki ga je morala ta oseba doživeti sama. V dvoje je lepše, ker pa je bila sama je postala še toliko močnejša.
Ne objokujte torej ljudi, ki niso več del vašega življenja, zgradite sebe, še vedno se imate, v celoti, in na Zemlji ste! Tukaj je pa itak vse mogoče!
inspiracije