Dragi moji,
vesela sem, da mi pišete svoje izkušnje in ugotovitve, in tokrat želim z vami deliti del sporočila drage klientke, ki je prav tako prišla do podobnih spoznanj:
"Zdravo Tina, že nekaj časa ti hočem odpisati na tvoje zadnje maile :) vsak posebej me je precej zadel, ker se ravno letos ukvarjam s temi koncepti duhovnosti, ki mi v vseh teh letih niso dali tega, kar bi želela, kvečjemu so še poglobili ene iluzije. Ta vera v to, da lahko nekega dne imam, kar želim, mi je pomagala preživeti v otroštvu, a se tudi zavlekla do danes in me oddaljila od realnosti. Letos so se mi podrli premnogi koncepti in počutim se kot da bi najraje zrušila vse, kar vem do danes in začela čisto znova. Do duhovnosti trenutno čutim gnev, kot tudi do umetnosti in vsega kar sem delala prepleteno z duhovnostjo. Na živce mi gre, ko kdo reče, to je pa skanalizirana slika. Ne, to samo rada počnem, naravno. Tako kot ptica rada poje. Vedno bolj čutim, da bi rada samo bila. Obstajala. Da se neha ta dirka za nečem in to filanje možganov z novimi informacijami. Prvič sem ta občutek začutila enkrat, ko sem šla ležat v gozd na tla in samo opazovala, kako vse samo je, vse ima samo po sebi že funkcijo in ni treba nič posebej storiti za to in ni treba biti posebej razsvetljen, samo naraven.
Ko sem brala zadnji mail sem videla, kako imam strah, če nimam želja in plana in manifestacij in sočasno prepričanja, da je vse mogoče, potem imam občutek, da se ne bo zgodilo nič in bo za vedno ostalo tako kot je. V resnici je ravno obratno, duhovnost me je naredila bolj pasivno oz. je vzdrževala to neko pasivnost in zmrznjenost iz otroštva."
Se strinjam z vsem napisanim, hvala! Kako pa zase izvedeti ali vas določene tehnike in duhovnost držijo v pasivnosti? V bistvu ne morete dokler ste znotraj tega. Stopiti morate ven iz duhovnih konceptov vsaj za trenutek in samo se vam bo pokazalo, kaj in kje ste oddaljeni od realnosti.
Na primer: živali zelo avtentično reagirajo na podlagi svojih občutkov in če jim določena oseba ni všeč, se brez krivde umaknejo. Medtem ko, če "duhovna oseba" čuti, da mu nekdo ni všeč, si reče: "ta situacija/oseba me sigurno nečesa uči... moram ostati tukaj, da se tega naučim, česar me uči... le česa me uči... in tako dolgo bom tu, da to ugotovim in se naučim." Se vam zdi to zdravo? Upam, da ne. Kajti to je že eden od načinov, kako predolgo ostati nekje, kjer ni dobro za vas.
Življenje je zelo preprosto. Kako pa priti do te preprostosti in notranjega miru? Ja, sigurno je potrebno umiriti ali celo ugasniti našo »iskalno« energijo, ki stalno nekaj išče, postaja in dosega. In potrebovali bomo kar nekaj časa, da se ta momentum energije izpoje in izčrpa. Kot ne moremo drveče ladje ustaviti na mestu, tako ne moremo te iskalne energije ustaviti v trenutku. Kot pri ladji (ki ima zadaj momentum hitrosti – energije), se mora tudi naša iskalna energija počasi ustavljati in izpeti do konca, da se lahko umiri in ustavi. Ahhh počitek :)
Končno lahko počivate v svojem notranjem templju miru in radosti. In takrat se bodo vaša vprašanja posušila, in ne boste iskali nobenih odgovorov več. Duhovno iskanje bo končano in vaše psihološke potrebe zadovoljene <3
Z ljubeznijo,
Tina Ananda
Transformacijska terapevtka in strokovnjakinja za zavestne odnose
Kreatorka Ananda metode in Akademije zavestnih odnosov
inspiracije