Najprej okrasijo ulice, nato nas povabijo potihoma k nakupovanju, potrošnji. Menda se v tem prazničnem času več smejemo, veselimo, kujemo nove načrte. Z nekega stališča smo tako vsi enaki. Ne razlikujemo se drug od drugega, četudi smo ubrali nekoliko drugačen način življenja. Lahko se namreč zalotimo, da vse, kar smo nekdaj doživeli skozi prednike in vzgojo, ostaja nekje v podzavesti kot daljni nostalgični spomin na »lepo«.
Včasih, ko se delčki teh spominov vzgoje in tradicije prebudijo, »ujamemo« sami sebe, kako se veselimo lučk ali daril, četudi vemo, da je potrošnje enostavno preveč in da za okrašena mesta po nepotrebnem dobesedno mečemo stran občinski denar. Lahko bi si napravili drugačna veselja, kajne? Napravili z denarjem davkoplačevalcev kaj bolj modrega, kaj?
Tokrat bi zato rada pisala o tem, kljub uvodu, da v resnici vsi mi, ki smo si na nek način enaki, ne potrebujemo pridigarja in še manj učitelja. Čeravno ljudi na nek način izobražujem na terapijah, pa moram reči, da jim želim znova in znova predati le eno modrost. Ne želim biti njihov učitelj, ki jih bo govoril kaj je »prav« in kaj »narobe« ter kako morajo živeti, da bodo »dobri« ali »duhovni«. To je en velik larifari, vam povem. Vsa ta pompozna teorija. Prepogosto neživljenjska, vsaj za trenutne čase. Želim si le enega in to predam naprej. Potem je vsak na potezi. Namreč, kdor dojame to preprosto modrost v celoti – in to ni najlažja stvar na svetu – vam povem, ostane sam na svoji poti. A takemu slej kot prej tudi uspe, k čemurkoli se že pomika. In kakšna je ta modrost? Ne potrebujete učitelja. Nikogar, ki bi vas vodil. Dobro premislite o tem.
V vas se mora zgoditi nekaj drugega. Zavedati se morate začeti, da …Mora vaše srce učiti samega sebe.
A najprej se srca sploh zavejte, kaj je v njem. V najglobljem pomenu, seveda. Če nas učijo drugi, namreč vse prevečkrat srce sploh ne bo poslušalo, pa če gre še za taka modrovanja. Srce ne bo razumelo. Zato mora srce postati samo sebi: učitelj in učenec sočasno.
Kaj pomeni, da je srce učitelj samemu sebi?
Pomeni, da vidimo sebe, se zavedamo sebe. Kaj pomeni, da je lastno srce učenec sam sebi? Da poslušamo in spoštujemo sebe, se učimo iz najbolj naravnega vira nas samih. Takrat šele vidimo sebe točno takšne kot smo, vidimo se v celoti. Toda ni lahko videti sebe. Težko je. Premislite malo o tem …
Vsi smo že storili kaj slabega. Zavpili, udarili, pljunili, ukradli, se ne soočili. Sodili, obrnili hrbet, varali. Lagali sebi, drugim, hlinili prijaznost, se dobrikali, delovali iz nizkotnih interesov, bili sebični, neempatični, površinski. Ne vem, če je v tem res kaj slabega, ker je to del človeške nature. Treba jo je sprejeti, in srce, ki postane učitelj, to zmore, ker razume. Šele, ko učenec dojame naučeno snov, srce zares zaživi določeno spoznanje. Torej, ko dovolj dolgo sledimo svojemu srčnemu učitelju, je čas, da nekega dne tudi dozorimo. Naučeno moramo preliti v prakso, kajne? Učenec gre tako v svet in deluje po nareku spoznanj, ki jih vsakodnevno zavestno dograjuje.
Dragi bralci in iskalci svetlobe …
Novo leto je nedvomno primeren čas, da vstopimo vanj z zavedanjem, da nam je lahko lažje. Živeti s seboj, namreč. Dejansko ne gre za nič drugega. Naj bo pač t.i. »slabega« manj v novem letu. Naj si učenec in učitelj podata roko. Ne borimo se sami s seboj, ne obračajmo si hrbta. Obrnimo raje svoj um proti vrlinam.
Pa srečno.
inspiracije