V ljubezni ni varnosti

Številne ženske mi povedo, da se bodo po tem, ko bodo našle ljubezen svojega življenja, resnično počutile varno. Vendar je ljubezen ravno nasprotno od varnosti. Takoj ko ljubezen poskušaš narediti varno, to ni več ljubezen, temveč nadzor.

Ljubezen je povezana s tvojo sposobnostjo, da se odpreš, vedno znova in znova, ter sprejmeš to, kar je prisotno, točno takšno, kot je. To velja tako za odnos do sebe kot za partnerski odnos.

Da bi bil/-a lahko sprejemljiv/-a, moraš opustiti potrebo po tem, da se partner/-ica prilagodi tvojim standardom glede tega, kdo naj bi bil/-a, kaj naj bi počel/-a, rekel/-la, in da mu/ji pustiš, da je, kdor je. Sprejemljivost leži v samem temelju ljubezni.

Če iščeš varnost v drugi osebi, pravzaprav iščeš nadomestnega starša, ki naj bi ti dal to, česar ti starši niso dali, ali več tega, česar so ti dali premalo. V tem iskanju ti določaš, kdo naj bi ta oseba bila, in ne sprejemaš osebe točno take, kot je. In to ni ljubezen.

Vedno ko smo ranjeni, smo soočeni z ranjenostmi svojega otroštva. Ob tem si prizadevamo, da bi stvari pustili za seboj in ustvarili iluzijo varnosti. To pogosto naredimo na dva načina: ali si prizadevamo, da bi nam uspelo, se trudimo, smo aktivni in poskušamo dokazati, da smo sposobni, ali pa čutimo občutke nemoči in v prepričanju, da ni kaj narediti, vržemo puško v koruzo in se počutimo žrtev okoliščin.

Vendar s tem ne dvigneš čustvene bolečine, ki jo čutiš v sebi. Gre za mehanizme, ki smo jih razvili že v otroštvu, s katerimi se poskušamo izogniti bolečini. Boj, beg ali ignoranca so trije mehanizmi, ki nam ne prinesejo olajšanja in ne povečajo občutka ljubezni.

Pomembno je, da prepoznamo svojo zgodbo ranjenosti, vendar je ključnega pomena, da to ne postane ščit, za katerim se poskušamo skriti, temveč da začutimo stvari in se premaknemo neposredno skozi.

Trije koraki, kako prepoznati svojo ranjenost in se zbuditi iz nje

1. Jasnost 

Je povezana s sposobnostjo, da na stvari pogledaš brez sojenja, razsojanja in kritiziranja, kar je precej lažje reči kot narediti.

Pogosto se nam takrat, ko se znajdemo v izzivih, dogaja, da nas razum spominja na različne načine, ki so v preteklosti delovali, in nas sili v brezglavo poskušanje.

Rada rečem, da je videti, kot bi metali krožnike s špageti v zid v upanju, da se bo kateri prilepil na zid in bo stvar držala. In če to ne deluje, poskusimo z drugo taktiko, s kritiko.

Ljudje ponotranjimo težnjo kaznovanja sebe do te mere, da postanemo sami sebi najhujši rablji. Ko nekaj ne gre po načrtu, znamo sami sebe raztrgati in smo kruti čez vse meje. Pogosto smo mnenja, da če ne sodimo navzven, da smo presegli to težnjo, vendar iskren pogled navznoter pogosto razkrije, kako neusmiljeni znamo biti do sebe, še zlasti ko nam v ljubezni ne gre, kot sami pričakujemo od sebe.

Zato je izjemno pomembno, da si povemo resnico, da smo jasni, vendar brez sojenja in kritike.

2. Odprtost

Je ključnega pomena in je velik izziv takrat, ko se počutimo ranljivo. Bolečina nas odpre, začutimo njeno surovost in ob tem bi se najraje zaprli, skrili.

Vendar je izziv prav v tem, da ne glede na to, kaj se dogaja, ostajamo odprti. Ljubeča prijaznost do sebe je v tej fazi ključnega pomena. Treba je sprejeti sebe točno tako/-ega, kot si. Sprejeti je treba vse prijetne, pa tudi neprijetne dele sebe, in prav v tem je prijaznost do sebe. Sprejemaš se točno tako/-ega, kot si, brez potrebe po spreminjanju česarkoli.

Tovrstna odprtost in sprejemljivost sta bistvenega pomena, če želimo brezpogojno ljubiti, v prvi vrsti sebe. Kajti brez ljubezni do sebe ljubezni ne moreš deliti. Dejstvo je, da ne moreš deliti tega, česar nimaš. In da bi ljubezen čutila, moraš ostajati odprta tudi takrat, ko boli.

3.   Stabilnost

Je temelj avtentičnega življenja. Skozi jasnost in odprtost v sebi ustvariš temelj, občutek stabilnosti, ki pomaga ustvariti občutek notranje varnosti. Ironično velika večina ljudi išče varnost in ljubezen zunaj sebe. Pogosto slišim ljudi, kako iščejo ljubezen, kar v praksi pomeni, da iščejo osebo, ki jih bo ljubila, in v zameno bodo ljubezen delili z njo. Vendar moraš najprej ljubezen čutiti v sebi, da bi jo lahko izkusil/-a od druge osebe, ki ti zgolj odslika to, kar je v tebi. Žal je tako, da dokler varnosti ne najdemo v sebi, je tudi zunaj sebe ne najdemo. Česar ni v nas, tega tudi zunaj sebe ne moremo izkusiti.

Kako se premakniti skozi?

Premik neposredno skozi stvari terja dvoje: usmerjanje pozornosti nase, opazovanje sebe, da si v stiku s seboj, druga stvar pa je pretočnost, da si v toku življenja in pustiš življenju, da te pelje.

Opazuj sebe – si na avtopilotu?

Tukaj nisi, da bi nadzoroval/-a življenje. V resnici ga ne moreš. Zapiranje v škatlico osebnosti in znano okolje ti dajeta lažni občutek nadzora. Vendar je dejstvo, da se vsak dan, že takoj zjutraj, ko odpreš oči, podaš v neznano. Temu se pogosto poskušamo izogniti tako, da gremo na avtopilota, da čez dan preprosto sledimo navadam, rutinam in instinktom.

Veliko žensk mi pove, da se zjutraj priklopijo in zvečer ugasnejo, vmes pa se običajno ne spomnijo, kaj se je dogajalo. Prav tovrstna odtujenost od sebe pa povzroči občutek pomanjkanja. V sodobnem svetu poskušamo pomanjkanje zapolniti z zunanjimi stvarmi, kar pa preverjeno ne deluje.

Zato je stik s seboj ključnega pomena, da sploh opaziš, kje si in kaj se d

ogaja.

Pretočnost je povezana z naravo življenja, si tudi ti?

Življenje se premika, teče, nenehno je v gibanju. In življenja ne moreš ustaviti, ne glede na to, da pogosto poskušamo. Vsi vemo, kako naporno je veslanje proti toku vode, in kadar v življenju veslamo proti toku in se upiramo, to terja ogromne količine življenjske energije.

Zato je predaja toku življenja ključnega pomena, če želiš skozi svoje življenje potovati z lahkotnostjo in radostjo.

Občutek živosti začutiš, ko si prisoten, tukaj, zdaj, ko vstopaš v vsak dan s čudenjem in voljnostjo, da slediš toku, ki te vodi na tvoji poti življenja. Ne moreš je nadzirati, brez dvoma ne bo šla v skladu s tvojimi pričakovanji, vendar je prav ta nenavezanost na rezultate tisto, kar naša duša potrebuje.

Življenje je potovanje v neznano. Vsak potuje na edinstveno svoj način. In zato sta zaupanje vase in ljubezen do sebe najboljša možna popotnica na tej poti.

Brezmejno uživaj na svoji poti. Bodi drzen/-na na razpotjih. Ljubeč/-a ob izzivih. In vedno se spomni, da se ljubezen poraja iz tvoje notranjosti.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena