Kot otrok sem pogosto slišal: »Uči se, da ti ne bo treba delati ...«
Malo v šali malo zares sem nekaj mesecev zatem, ko sem neuspešno iskal službo po tem, ko sem diplomiral na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, na te spodbude sorodnikov odvrnil: »Učil sem se, sedaj pa mi očitno zares ne bo treba delati ...«, saj prvih nekaj sto prošenj za službo ni bilo uspešnih.
Zakaj ne? Med drugim tudi zato, ker se je iz prošnje od daleč zaznalo, da želi g. Pešec čim več zaslužiti in čim manj delati. Takšnih pa imajo verjetno tako v šolah kot v parlamentih in ambasadah že dovolj.
Večina nas kar koli dela iz takšne ali drugačne osebne koristi: užitka, bogastva, prestiža ... Navadno gre tako, da nas najprej motivirajo grobe fizične dobrobiti (užitek), postopoma pa prehajamo na bolj subtilne aspekte uživanja (spoštovanje, ugled, prestiž ...). Nekoga, ki ga ta trenutek motivira nič ali pa samo strah, se motivira tako, da mu ponudiš in v njegovem jeziku predstaviš osebno korist, ki jo bo imel od tega, kar dela oz. kar bo naredil. Ko vidiš, da je nekdo situiran znotraj tega nivoja, pa otroka (kar seveda velja tudi za odrasle) postopno vodiš do višjih nivojev motivacije, kjer so naslednji koraki dolžnost, smisel in končno (brezpogojna) ljubezen.
Zelo pomembno je, da otroke navdihujemo k nesebičnemu, velikodušnemu delu za dobrobit vseh. Nekomu, ki je tega vajen, kot na primer Nelson Mandela, Mahatma Gandhi, Nikola Tesla, Jezus Kristus, Šrila Prabhupada, Mati Tereza, Pedro Opeka ..., motivacije več kot očitno nikdar ni manjkalo. Odkar skušam znotraj svoje narave tudi sam delovati na nivojih zadnjih treh omenjenih vodil, sem deležen bistveno večje odločnosti, entuziazma in zanosa v primerjavi s časom, ko sem od vsega, kar sem počel, iskal in pričakoval osebno korist.
»Nihče v resnici ne ve, zakaj je živ, dokler ne ve, zakaj je pripravljen umreti.« Martin Luther King
iz knjige Vzgoja motiviranih, zdravih in odgovornih otrok