Navadno svoje darove živimo že hitro po rojstvu. Če jih ne razvijamo, če v nas ne verjamejo, se lahko zgodi, da jih opustimo. Kasneje v življenju jih malenkost težje obudimo, saj se obdamo s prepričanji, ki nam ne služijo, še manj verjamemo vase.
Tudi sama sem živela svoj dar. Pisala. Zgodbice. Dokler so verjeli vame in me spodbujali, sem imela veselje in jih pisala vsakič znova. Pravzaprav se spomnim le ene osebe – a ta je bila dovolj. Ne bom pozabila stavka učiteljice 1. razreda, katerega imena in priimka se spomnim še danes, ko je dejala:«Petra bo pa pisateljica.« In prav vsakič je mojo zgodbico prebrala pred razredom, potem pa jo shranila na polico med ostale knjige, da je bila dostopna vsakemu. Si predstavljate, kakšna podpora je to za razvijanje daru. Kakšen polet in upanje.
Potem pa sem prišla v 2. Razred in moja učiteljica ni točno vedela, kaj bi počela z zgodbico, ki sem jo prinesla. Pogledala jo je, rekla:«Lepo«, in zgodba je bila končana. Sem imela veselje zgodbice pisati še naprej? Niti ne, prenehala sem.
Za nekaj dolgih let.
Ker naši darovi nikdar ne potihnejo. Samo potrpežljivo čakajo, da se bomo zbudili in se vprašali, kakšen je naš namen na Zemlji. V čem smo dobri? Kaj nas notranje osreči, kot nobena druga materialna stvar na tem svetu? Ker to je smisel. Zaradi tega sijemo v sebi in s svojim sijajem objamemo tudi druge.
Negujte svoje darove, spodbujajte osebe okoli vas in nikdar ne skoparite s pohvalami. Privoščite ljudem, s tem privoščite tudi sebi.
Bodi ti - Sij
inspiracije