Verjetno vsi poznamo katero izmed zgodb o simpatičnih princesah, ki jih je nevoščljiva čarovnica, mačeha ali pa zaščitniški oče zaprl v stolp, iz katerega niso imele izhoda. V stolpu je bilo seveda zanje dobro poskrbljeno, imele so posteljo, hrano, glede na njihovo urejenost pa bi si upal trditi, da celo tuš, WC, likalnik in pralni stroj. Vendar pa ni bilo poskrbljeno zgolj za telesne potrebe, temveč tudi za potrebe duše. Princese so namreč zapirali v stolpe s čudovitim, dih jemajočim razgledom na bližnjo in daljno okolico.
Čeprav je bilo princesam dano skoraj vse, kar danes za nas pomeni varnost, so bile nesrečne. Sprašujem se, kaj se je zgodilo z njihovo srečo v primeru, da jih je pogumni princ, če so seveda bile rojene pod pravo zvezdo, osvobodil in odpeljal na svoj grad? So jih sprememba okolja, večja kvadratura bivalnih prostorov, večje udobje in 24 ur odprta kuhinja naredili kaj bolj srečne?
Morda si mislite, da imamo v današnjih časih res veliko srečo, ker poštenih ljudi ne zapiramo več v zapore z luksuznimi, enoposteljnimi apartmaji, iz katerih je edina rešitev beg. Sam si upam trditi, da danes ni nič bolje, ampak še huje, saj so v svojih stolpih zaprti tudi princi. Pa ne samo to, šli smo celo korak dlje. Luksuzni zapori so postali samoplačniški, kar pomeni, da je udobje, v katerem smo zaprti, odvisno od naše finančne zmožnosti. Da pa si sploh lahko omogočimo plačilo stroškov bivanja, moramo od vseh budnih ur, ki jih ima teden, vsaj polovico teh preživeti na delovnem mestu, ki nam mogoče sploh ni všeč. Če pa služba ni pred našimi stanovanji, si moramo kupiti še avtomobil, s katerim si omogočimo prihod na delovno mesto. Zanimiva posledica nakupa prevoznega sredstva je, da moramo zaradi njega, da bi ga poplačali, dejansko tudi hoditi v službo. Kljub vsemu, kar nam takšen način življenja ponuja, pa večina izmed nas, tako kot princeske iz zgodb, ni srečna in čaka na rešitelja. One so sanjarile o princu na belem konju, mi pa sanjarimo o zadetku na lotu, ki nas bo osrečil in poskrbel za vse naše potrebe. Kako je mogoče, da smo se znašli v takšnem nemočnem položaju in kaj imamo skupnega s temi nesrečnicami? Tako kot one smo tudi mi v svoji mladosti poslušali zgodbe, ki so pripovedovale o sreči, ki bo prišla od zunaj, ko bomo imeli dovolj denarja, dovolj dober avtomobil, bazen pred hišo itd., in jim nasedli. Seveda je tudi danes kdo, tako kot princeska, z zadetkom na lotu odrešen svojih muk. Pa je res tako? Zaradi naših prepričanj domnevamo, da se jim je življenje obrnilo na bolje. Vendar pa se z leti izkaže, da postanejo dobitniki še nesrečnejši, ker ugotovijo, da tudi gore denarja niso zmožne potešiti hrepenenja po sreči.
Torej, kdaj smo sploh srečni? Verjamem, da smo srečni takrat, ko poslušamo in sledimo sporočilom srca, živimo svoj namen in v svoji notranjosti odkrijemo lasten, neusahljiv vir sreče. Ječa, v kateri živimo, ni zgrajena iz zidov, ampak iz naših prepričanj o izvoru sreče. Ta prepričanja držijo našo pozornost v umu in zunanjem svetu ter nam nenehno sugerirajo, da bomo do sreče prišli takoj, ko naredimo samo še ta korak, ki je pred nami. A velika skrivnost je, da je zunanji svet zgolj refleksija naše notranjosti. Ko se enkrat povežemo s svojim srcem in začnemo notranji svet spreminjati v duhu enosti, bomo to spremembo najprej občutili v sebi in jo šele nato videli tudi v zunanjem, otipljivem svetu. Danes to ni več zgolj teorija. Znanost je napredovala do te mere, da smo s kvantno fiziko dokazali, da si sami ustvarjamo realnost okoli sebe. Pri vsem skupaj je ključno, da zavestno uporabimo srce, ki je, znanstveno potrjeno, sedež intuitivne inteligence, torej inteligence, ki vidi večjo sliko naših življenj in ji je zatorej vredno zaupati. Vse, kar nam preostane, je, da zapremo oči, globoko vdihnemo, se povežemo s srcem in občutimo to, po čemer tako zelo hrepenimo v zunanjem svetu – srečo.
inspiracije