Danes želim povedati nekaj besed o odpuščanju. Zakaj sploh odpuščanje? Vsi smo že bili v situaciji, da smo nekaj naredili narobe, naredili narobe v situaciji ali v odnosu do nekoga. Ko nekaj naredimo narobe, se pojavi občutek krivde. Krivda je neke vrste senzor, ki nas opozarja, da nekaj ni v redu in je pravzaprav koristna. Težava je, če ostanemo v občutku krivde.
Ko ostanemo v občutku krivde, se povežemo z negativno energijo, ki nas vedno bolj paralizira. In odpuščanje je pot do svobode. Pot, da sprostimo to negativno energijo in zadihamo.
Z vami želim podeliti tri korake na poti do odpuščanja:
1. Odpustimo osebi ali situaciji, ki nas je prizadela. To, da odpustiš, ne pomeni, da se strinjaš ali da je potem vse v redu. Nekdo nas je prizadel zaradi njegovega in našega neznanja in očitno smo to izkušnjo potrebovali, drugače se ne bi zgodila. Zdaj pa je pomemben naš odnos do te izkušnje. Izkušnjo sprejmemo, se naučimo iz nje in gremo naprej. Ne dovolimo, da bi nas ovirala. Ne dovolimo, da bi nas ovirala zastala, stara, negativna energija. Odpustimo in zadihamo.
2. Prosimo za odpuščanje osebe, ki nas je prizadela. Da nam oseba lahko odpusti. To ne pomeni, da gremo fizično do te osebe (lahko tudi gremo), ampak stvari urejamo energijsko. Situacija je naš test in mi smo tisti, ki ga moramo rešiti. Oseba na drugi strani pa ima svojo odgovornost.
3. Odpustimo sami sebi. To je pogosto najtežje. Velikokrat sami sebe krivimo za pretekla dejanja in reakcije, ki smo jih zaradi neznanja naredili narobe. Sprejmemo odgovornost, se naučimo in si odpustimo. Kar je bilo, je bilo. Če bi znali drugače, bi naredili drugače. Pomembno je, da bomo naslednjič naredili drugače. Zdaj pa moramo iti naprej.
Trije koraki do odpuščanja:
Odpustimo drugi osebi ali situaciji.
Prosimo za odpuščanje druge osebe.
Odpustimo sebi.
Proces ponavljamo, vse dokler v sebi še čutimo kakršnokoli zamero do ljudi, situacij, dogodkov. Dokler se ne osvobodimo!
Ne pozabite: postavite sebe na prvo mesto, začutite svojo vrednost in zaživite polno življenje.