Tri narave, trije tipi ljudi
Vsako univerzalno gibanje skuša narediti človekovo bivanje razumljivo, tako da človeštvo razvršča na različne vrste ljudi ali ravni zavesti. V hermetični gnozi prvih stoletij so ljudje govorili o hili, psihi in pneumi. Razdelitev, ki je presenetljivo sodobna.
Traktat v treh delih, ki je bil najden l. 1945 pri Nag Hamadiju, govori o hiličnem, psihičnem in pneumatičnem principu. Spis povezuje pojme z različnimi stopnjami človekove zavesti.:
Prvi, hiličen tip človeška, je zemeljski človek, ki ima neomajno(!) vero v ta svet. Hylikos je grška beseda in pomeni les ali material.
V drugem, psihičnem človeškem tipu, se je v duši prebudila želja po svetlobi Duha. Ta poskrbi za docela novo usmeritev, za novo življenje. Toda ni še neposredne in trajne povezanosti s svetlobo.
Duh se lahko izrazi v pneumatičnem tipu človeka. Catharose de Petri piše v knjižici Pečat obnove o pneumatiku: »Pneumatičen tip človeka je odprt za Gnozo, njegovo bitje ima močno potrebo po dotiku in izpolnjenosti s svetlobo, da ko se svetloba pojavi, k njej naravnost pohiti in takoj poskusi graditi šolo, da bi svetlobi lahko služil in ji nudil bivališče.«
Iz tega je jasno razvidno, kako se ljudje razlikujejo v stanju zavesti. Zato pri takšnem opisovanju vedno obstaja nevarnost, da soljudi uvrščamo v skladu s to delitvijo. Vendar se moramo ob tem vprašati, v kolikšni meri smo zmožni to presojati? V kolikšni meri simpatija in antipatija pri tem igrata svojo vlogo?
Lahko je bolj navdihujoče, če vidimo, v kolikšni meri so ti principi prisotni v nas samih in katero vlogo lahko igraj v nas.
Hilični princip v nas je zemeljsko, naše telo, ki nas neposredno povezuje z materijo. Vsi poznamo izkušnjo, da nas skrbi tega sveta lahko tako prevzamejo, da pozabimo na višji cilj življenja. Tedaj v nas prevzamejo krmilo zunanji vplivi, s čimer nas ločijo od lastnih vrednot in od duhovnega jedra v srcu. To lahko doživljamo negativno, hkrati pa lahko dobivamo veliko življenjskih izkušenj. Pri tem je pomembno, da se ne pustimo zadrževati, temveč da se nenehno na novo vzravnamo v védenju, da obstaja več kot samo materija.
Psihični princip predstavlja novo dušno življenje v nas. Duhovno jedro v srcu zaživi. V nas se porodijo vprašanja o smislu našega zemeljskega obstoja: Je to vse? Tako odkrijemo, da smemo opustiti zemeljsko, da bi novemu, duhovnemu jedru v srcu, dali prostor. Psiha nas uči razločevati, kaj je od tega sveta in kaj od nove duše.
Ovemo se resničnosti obeh eksistenčnih sfer in glede na to začenjamo stremeti in živeti.
Hranilna tla za pneumo
Medtem, ko se s čiščenjem osvobajamo vplivov tega sveta, raste nova duša in njena vibracija. S tem postaja vse naše bitje hranilna podlaga za obsevanje duha, pneume.
Pomembno je spoznati, da sta zmožnost razlikovanja in opuščanje nekaj drugega kot odklanjanje in ignoranca. Ignoriranje pomeni delati se (kot da bi), kar ni realno. Kajti vse, kar obstaja, ima svoje mesto in svoje učinkovanje v celotnosti, če to hočemo videti ali ne. Pri osvobajanju od zemeljskih vplivov gre mnogo bolj za to, da sprejemamo odločitve, s katerimi se potem povežemo ali ne.
Tako človek dozoreva v človeka s pneumatično zavestjo, z neposredno in avtonomno povezavo z Duhom. Beseda pneuma je prvotno pomenila „dih“ ali „veter“ in je kasneje v latinščini postala »Spiritus sanctum«, »Sveti duh«.
Duh presvetli celotno stvarstvo in pneuma človeka zavestno poveže z enostjo vesolja. V postopnem opuščanju v psihični fazi pojenjajo v človeku naravne sile, ki so ga poprej notranje ves čas vlekle navzdol. Zato je lahko pneumatik vedno bolj odprt za vse in vsakogar. Praktično to pomeni, da je sam odložil svoje orožje in oklep ter je pripravljen biti dotaknjen, tudi skozi bolečino in žalost. Vse je mogoče.
V povezavi z Duhom nastaja novo telo, gradi se novo vozilo, nov instrument. Tedaj človek na novo začenja pri hiličnem principu, zdaj, ko je prispel na višjo spiralo, pri materiji. Toda sedaj to ni več trda, v sami sebi zaprta materija, kakršno poznamo, temveč je postala novo, eterično snovno (nosilno) sredstvo, ki je povezano z dušo in duhom in jima služi v realni, živi in pretakajoči enosti.
Oglate poti?
Lahko vidimo različna stanja zavesti kot razvoj, v katerem se premikamo kot po poti z velikimi notranjimi spremembami. V začetku smo kot hiličen človek docela speti z zemeljskim. Nato se kot psihični človek distanciramo od zemeljskega, da bi nato s pomočjo pneumatičnega principa Duha v ljubezni objeli celotno stvarstvo in v ne bi njem ničesar zavrnili.
Marsikdaj se zdi, kot da eno stanje zavesti navpično trči ob drugo, da je torej z drugim popolnoma sprto. In čeprav je nekoč to mogoče tako tudi bilo, se obe stanji medsebojno dopolnjujeta, vse to pa so koraki, ki se jih ne da preskočiti. So faze zavesti, ki jih lahko vidimo spiralno se vzpenjati drugo poleg druge, kar je vendar značilno za dejansko življenje.
Tako se lahko uvid učenca od časa do časa obrne za 180 stopinj. To je mogoče primerjati s potovanjem skozi različne pokrajine. Ko potujemo skozi puščavo, moramo paziti, da imamo s seboj dovolj vode. Ko potujemo skozi vodnato področje, moramo biti previdni, da nikjer ne utonemo.
Ura vožnje
Tako je tudi na sijajni poti v življenje. Naš uvid se neprestano spreminja. Bodimo pogumni in opustimo vsa stara spoznanja ter odprimo srce in glavo za popolnoma novo! Kajti da bi ozavestili hilični, psihični in pneumatični princip, se moramo seznaniti s temi stopnjami in njihovimi med seboj različnimi učinkovanji. S pomočjo zmožnosti razlikovanja vsega, kar obstaja, rastemo iz zemeljske ločenosti v novo enotnost z Duhom. Za seboj pustimo ločenost, telo, duša in duh pa se zlijejo v skupni dejavnosti.
Primerjajmo to s šolo vožnje. Eno za drugim se učimo usmerjati avto, prestavljati menjalnik, voziti po ovinkih, parkirati in spoznavati pomen vseh prometnih znakov in pravil ter še marsikaj drugega. Medtem inštruktor skrbi, pogosto brez našega védenja, za vse, česar še ne obvladamo. Šele, ko različne stvari do določene mere obvladamo, jih lahko združujemo po dve ali več skupaj. Na koncu se vse sposobnosti zberejo v avtomatizirano enoto. Avto znamo voziti.
V drugem delu Alkimične poroke Christiana Rosenkreuza Jan van Rijckenborgh govori o nasprotjih v učenčevstvu, ki se morajo zediniti:
»Trojno božansko skrivnost, ki je v Logosu v nedeljivosti, se mora v kandidatu alkimično ločiti, tako da lahko pozitivno deluje vsak nazor. Nato morajo trije nastali nazori kot troenost preiti drug v drugega in sodelovati. To je najvišji cilj vse magije. Idealno sodelovanje duha, duše in telesa.«
Na spremembah, polnem potovanju, je vedno odločujoč dejavnik aktivnost Duha. Božji duh nosi svet in nenehno stremi po povezavi z duhovnim jedrom v srcu vsakega človeka. V tem smislu je cel svet in vse, kar na njem živi, nošeno in prežeto z ljubeznijo. Čeprav navaden snovni človek živi glede na zavest ločeno od Duha, je Duh ta, ki mu omogoča, da v svetu nabira izkušnje. Človek, v katerem se je prebudila nova duša, prejme nova spoznanja. Ne prek svojega lastnega občutja ali mišljenja, temveč po misteriju Duha, čigar vrata nosi v svojem srcu. Človek mora biti odprt za to, da prisluhne Duhu, da bi sledil novim uvidom in tej vzhajajoči sili Duha prepustil vodstvo. Kdor se ji zaupa, se predaja vedno spreminjajočim se novim spoznanjem. Videl bo, da ni nič, popolnoma nič, dokončnega in fiksnega, kar še posebej velja pri učenčevstvu. Ničesar ni trdno določenega, nespremenljivega, hkrati pa je za učenca vse, celotno stvarstvo, odprto!
Brahma, Vishnu in Shiva
Sedaj se pojavi veliko vprašanje. Ima človek pogum, da bi živel v stalno se spreminjajoči dinamiki? Opazujmo dinamiko iz perspektive troenosti indijske mitologije: Brahma, Višnu in Šiva. Skupaj lahko dosežejo trajno rast v celotnem stvarstvu in analogno temu tudi v nas.
Brahma zastopa rodnika, stvarnika;
Višnu zastopa varuha ali čuvarja;
Šiva zastopa uničevanje, toda tudi očiščevanje.
Če to prenesemo na notranjo pot, potem vidimo, da:
- se v nas najprej sprosti novi uvid, tukaj je dejaven Brahma, stvarnik;
- potem živimo v skladu s tem novim spoznanjem, da naši zavesti razširjen prostor, na delu je Višnu, varuh;
- potem novo spoznanje doseže polno zrelost, ki mora narediti prostor nadaljnjemu novemu spoznanju, na delu je Šiva, uničevalec.
Tedaj se na višji spirali zavedanja začne nov krožni tok stvarnika, čuvarja, uničevalca. To obnavljanje zaporednih uvidov se vedno znova dogaja v celotnem stvarstvu. Temu pravimo: od sile do sile in od veličastnosti do veličastnosti.
Kje se nahajamo v toku stalnega spreminjanja?
Si upamo opustiti tudi tista spoznanja, ki so se nas na začetku globoko dotaknila v srcu, ki morajo sedaj narediti prostor nečemu novemu? Se upamo odpreti Šivi, uničevalcu, ali bomo raje obviseli pri Višnuju, čuvarju, in se pri tem kristalizirali? Imamo pogum tem trem pustiti vziti v novi enotnosti?
Pogosto slišimo – vse je eno! Vendar kakšno vrednost ima enotnost, če ne poznamo njenih specifičnih učinkovanj?
Ljubezen do sveta
Ne preseneča, da v procesu lahko strah pred nepoznanim deluje hromeče. Strah in konservativnost sta močni gonilni vzmeti človekovega delovanja, medtem ko je Duh ljubezen, vseobsegajoče življenje in neprestan tok obnavljanja. Pri vsakem koraku na poti smo pred izbiro, ali se bomo upali predati se temu ljubezni polnemu toku.
Človek, ki hodi po poti vse do zavestne povezave z Duhom, ne bo nikoli pomislil, da se je pobotal z življenjem na svetu.
To bi bila usodna misel, ki se nahaja v popolnem nasprotju z njegovim življenjskim ciljem. Ravno zato, ker ga je prost, je z obema nogama sredi njega. Ne več zato, da bi se v njem izgubil, temveč da bi delal na svetu s pomočjo vseobsegajoče ljubezni Duha v čistem delovanju glave, srca in rok. In sicer tako dolgo kot poseduje zemeljsko telo.
Ljubezen pomeni vse sprejeti, vse izročiti in tako vse obnoviti, in sicer v neprekinjenem toku in enosti z Duhom. Sedaj si lahko zastavimo vprašanje: Mogoče se nahajam nekje na začetku te poti? Kako dolgo bo še trajalo, da bo prišlo do zavestne povezave z Duhom?
Mogoče na to sploh ni treba dolgo čakati, to se lahko zgodi ravno sedaj, ker smo del živega telesa šole, hiše Svetega duha. Catharose de Petri piše, kot smo že omenili, da pneumatiki »takoj poskušajo zgraditi šolo, prebivališče, da bi lahko služili Svetlobi.«
V preteklih sto letih je nastalo polje svetlobnih sil, ki se v svoji najvišji vibraciji dotika Duha. V polje svetlobnih sil se lahko izliva Duh in razvija učinkovanje za vse, ki so ga deležni, torej tudi za nas. Zato vsako srečanje pomeni vzpostavitev svetlobnega stebra, katerega vznožje miruje v srcu, in ki seže do najvišje ravni, do Duha.
V Izvorni Gnozi Egipta, 2. del, v poglavjih 25 in 26, Jan van Rijckenborgh opozori na to radostno dejstvo:
»Duh se nahaja v živem telesu šole. Ali niste vsi žive celice živega telesa? (…) V tem stanju se vam prenaša projekcija Duha. Sila duhovnih žarčenj v živem telesu se tako rekoč z vsako uro povečuje in se vas dotikajo, ne da bi vas silila. Duhovna žarčenja vas ne nadvladajo, ne, le razodevajo se vam.
Če imate oči srca, če se je središče mikrokozmosa, vrtnica, razprla in je povezana z vašim telesnim srcem, lahko pogledate, zaznate podobo, ki se vam kaže. In če opazujete podobo tako, kot se jo lahko in mora opazovati, se od nje ne morete več ločiti. Tedaj ste magnetno vezani na Duha.«
Pred nami se odpirajo nove možnosti, ki nas vodijo skozi vse stopnje gnostične poti, vse do enotnosti z Duhom.
Založba Rosa d.o.o.
Prodaja knjig z gnostično vsebino
Celovška cesta 280 (pri banki Sparkasse)
1000 Ljubljana
Email: zalozba.rosalrc@gmail.com
www.zalozba-rosa.si.
inspiracije