Tesnoba. Že sama beseda nas uči o tem, da je tesnoba nekaj, kar je tesno in nas stiska. Nekaj težkega. Lahko bi rekli tudi nekaj velikega, morda obsežnega. Čustvena bolečina in stiska sta predhodnici in posledici. Vse skupaj je znak, da smo se (močno) oddaljili od svojega jedra, čistega bistva, tega, kar mi zares smo. Morda se sliši enostavno „aha, potrebno se je vrniti le k svojemu jedru in bom ok“, da, to zares drži, vendar pa je v praksi pogosto to precej težje zares narediti. Pri tem nas najbolj ovirata um in negativni aspekti ega - tudi nerazrešene čustvene vsebine, čustveni zastoji, omejujoči vzorci razmišljanja in delovanja. Večina tistega, kar nas ovira je v podzavesti. A z budnim opazovanjem in delom na sebi, ustrezno terapijo "skrite" stvari postajajo vse bolj vidne in jasne. Ko so vidne in jasne, počasi izgubljajo moč in vpliv na nas.
Tesnoba – posledica nerazrešenih preteklih čustvenih stisk?
Tesnoba ni nekaj, kar se pojavi iz danes na jutri. Brez posebnega razloga in ozadja. Običajno je posledica več let potiskanja, zanikanja in ne-ukvarjanja s preteklimi nerazrešenimi (čustvenimi) vsebinami. Zelo pogosto gre za nerazrešene vsebine iz otroštva. Tesnobo tako lahko sproži nek dogodek danes, ki je tako ali drugače podoben tistemu iz preteklosti, ki ga nismo, zaradi okoliščin, zmogli ustrezno predelati, ker ljudje (starši, bližnji) okoli nas niso znali biti steber ali jih ni bilo poleg nas.
Tesnoba je v velikem številu primerov, torej posledica nakopičenih stisk, nerazrešenih travm, strahov... Morda se v partnerskem odnosu znajdemo v podobni ali isti situaciji kot v otroštvu in nam je ta situacija seveda predstavljala grozo. Tukaj je potrebno poudariti, da za majhnega otroka grozo (in življenjsko ogroženost) lahko pomeni že, npr. mama ali oče, ki ga kaznuje z ignoriranjem. Otrok ob tem doživlja hudo čustveno stisko, ki je dejansko vprašanje življenja in njegovega obstoja. Res da starš potem preneha z ignoriranjem in je otroku zopet dostopen, a v tistem času, ko starša ni bilo za otroka, se je v njem nakopičila velika čustvena stiska, bolečina. Ker je ni zmogel predelati, je to nastala čustvena blokada v podzavesti in otrok se je tako še kanček oddaljil od svoje čiste esence. In to je zgolj eden izmed možnih primerov. Kasneje, ko ta posameznik odraste, odraste s to isto čustveno blokado in stisko, nepovezanostjo s seboj. Ko se, npr. v partnerskem odnosu znajde v podobni situaciji (partner ga z ignoriranjem kaznuje), se v njem sproži stara stiska, nastopi lahko huda tesnoba in na površje priplavajo vsi strahovi. Če posameznik zopet ne ukrepa, potisne stran in ne začne delati na sebi, se bo kepa tesnobe še okrepila. Zato je dobro in modro poiskati pomoč.
V nekaterih primerih gre lahko tudi za trans-generacijski prenos nerazrešene vsebine. Ko se prednikova nepredelana tesnoba in stiska preneseta na potomca (o tem sicer veliko pripoveduje in piše psihoterapevt Mark Wolynn. Sama pa izvajam seanse pop njegovi metodi Podedovana družinska travma).
Ne glede na to, kje je izvor tesnobe, pa smo sedaj mi tukaj in zdaj, da se lotimo razreševanja in si pomagamo po najboljših močeh.
Sicer tudi Transpersonalna hipnoterapija pravi, da je izvor vsega trpljenja v nepovezanost s seboj. Kot že rečeno, nepovezanosti s svojim jedrom. In res, če se dobro poglobimo: ko se počutimo dobro, smo sproščeni, lahkotni, radostni. Takrat se počutimo povezani s seboj in življenjem okoli nas - smo v svojem jedru moči. Počutimo se, da smo lahko to, kar smo. Bolj od jedra zanihamo na drugo stran, se oddaljujemo od sebe, težje nam je. Bolj trpimo. Večjo stisko in tesnobo čutimo.
Ravnovesje
A na koncu ni rešitev biti 24 ur radosten, ker to praktično ni mogoče. Vsaj ne na trenutni ravni zavesti. Bistvo je pravzaprav ravnovesje med enim in drugim. Ravno ravnovesje je umetnost, ki nam prinese mir. Ravnovesje se lahko naučimo vzpostavljati, ko poznamo obe strani in smo dovolj čuječi, da opazimo, ko zanihamo predaleč ter se lahko zopet naravnamo. Ponovno se sliši morda enostavno "samo naravnati se moram", a v praksi to zahteva vztrajnost, predanost procesu, torej svoj čas. Z budnim opazovanjem, meditacijo, terapijo tiste čustvene vsebine, ki nam povzročajo težave, iz podzavesti pripeljemo v zavest in takrat jih imamo šele možnost preoblikovati. Šele takrat počasi izgubljajo moč nad nami.
Več jasnine imamo in s tem moč, da smo opazovalci, nevtralni in da vse bolj obvladujemo notranje ravnovesje in, torej vse manj zanihamo v skrajnosti, ki v resnici nikoli niso najboljše. Z razvijanjem budnega opazovanja, prihaja jasnina, prihaja moč, da obvladujemo oz. usmerjamo tudi tesnobo.
inspiracije