Kadar obtičimo v starih vzorcih, ki so značilni za miselnost žrtve, vedno znova pritegujemo k sebi neke situacije (tako deluje zakon privlačnosti). To lahko opažamo ves čas – na primer pri ženski, ki se spet in spet zaplete v enak nezdrav partnerski odnos. Drug moški, enaki problemi.
»Identiteta žrtve je prepričanje, da je preteklost močnejša od sedanjosti, kar je v živem nasprotju z resnico – prepričanje, da so drugi ljudje zaradi tega, kar so nam storili, odgovorni za to, da smo zdaj takšni, kakršni smo; da so odgovorni za našo čustveno bolečino in za nezmožnost, da bi bili v svoji pravi naravi. V resnici pa je edina prava moč skrita v tem trenutku. Ko se tega zavedamo, spoznamo, da smo za svoj sedanji notranji prostor odgovorni le mi sami – nihče drug – in da preteklost ne more obstajati v moči sedanjega trenutka.«
V sedanjem trenutku smo vedno svobodni, da presežemo svoje stare navade in začnemo prevzemati osrečujoče navade, ki bodo ustvarile drugačno prihodnost.
Nekaj starih navad, značilnih za miselnost žrtve, ki nam kradejo srečo:
- Pritoževanje:
Pritoževanje, smiljenje samemu sebi, poskusi, da bi drugi sočustvovali z nami, ali pa igranje mučenca ali nekoga, ki se ves čas razdaja – vse to razkriva, da smo v resnici častni gost na svoji lastni zabavi samopomilovanja. Če se osredotočamo na tisto, česar nočemo, in nenehno tarnamo, kako naporne odnose imamo z ljudmi ali koliko denarja dolgujemo, pritegnemo k sebi še več tega in samo še utrjujemo energijo, ki je značilna za težavne odnose ali dolgove.
O tem nam govori zakon privlačnosti. Pritoževanje je podobno, kot če bi vesolju naročili, naj nam prinese še več tistega, česar nočemo!
Moto človeka, ki se pritožuje, je: “Ubogi jaz!”
- Prelaganje odgovornosti:
S tem ko se izgovarjamo na druge ali jih krivimo za svojo bolečino ali za svoje težave, zvračamo krivdo na okoliščine, zaradi česar postajamo vse šibkejši. Odpovedujemo se svoji moči, energija, ki bi jo potrebovali za soočanje z danimi situacijami, pa nam ni na voljo, saj smo jo usmerili k nekomu ali nečemu drugemu.
Moto človeka, ki obtožuje, je: “To ni moja krivda!”
- Občutek sramu:
Kadar se obtožujemo, kadar se sramujemo stvari, ki so se nam zgodile, ali kadar se počutimo krive zaradi nečesa, kar smo storili (ali česar nismo storili), se pogosto trudimo potlačiti bolečino ali pa neprijetne občutke zakopati globoko vase. Za vse to je potrebno veliko energije, obenem pa nam tudi preprečuje, da bi bili srečni.
Moto človeka, ki se sramuje, je: “Za vse sem sam kriv!”
Igra za družine ali sorodnike: kako lahko zasačimo tatove sreče?
Navada, da se počutimo kot žrtve, je lahko zelo subtilna in vgrajena globoko v nas.
Vsakokrat, ko se kdo od udeležencev vede kot žrtev – vsakokrat, ko koga za nekaj obdolžimo, ko se izgovarjamo, pritožujemo, valjamo v samopomilovanju ali tolčemo po sebi – mora v posodico položiti dva evra.
inspiracije