Svoboda. Marsikdo si je želi, a se je hkrati boji. Vedno bolj opažam, da večina ljudi sploh ne pozna občutka svobode, še posebej v odnosu. Ljudje so tako navajeni navezanosti, posesivnosti in ljubosumja, da ko pridejo v stik s svobodo, se prestrašijo. Prestrašijo se širine tega, kar jim svoboda ponuja. Nekateri ljudje od malega ne poznajo občutka svobode.
Velikokrat se začne s starši, ki izvajajo nadzor nad otroki. Ko ne dovolijo, da otroci padejo in se naučijo iz lastnih izkušenj. Pretirana zaskrbljenost uniči samostojnost otroka. Ubije njegov duh. V tem primeru se lahko zgodi dvoje. Otrok se podredi staršem in izgubi svojo identiteto ali pa se začne upirati, kar se kaže s špricanjem šole, popivanjem, nespoštovanjem ali celo najhujše ... z drogami.
Dejstvo je, da se nekateri odpovedo svobodi, drugi pa si zgradijo namišljeno svobodo, ki jih drži ujete v svoji iluziji. In to se nato stopnjuje tudi v odnosih. Popačena slika ljubezni (posesivni starš) se nato le prezrcali v partnerski odnos. Če partner, s katerim je oseba v odnosu, ne izvaja nadzora, ni ljubosumen ali posesiven, oseba meni, da je partner nima dovolj rad. Ko odnos ne ustreza vzorcem odnosa z mamo ali očetom, ko se pokaže odstopanje, se pri osebi v podzavesti sproži alarm, ki ji sporoča, da partner ni pravi. Da preveč svobode pomeni pomanjkanje ljubezni, posesivnost in nadzor pa pomenita izkazovanje ljubezni.
Vse dokler ne prepoznamo popačenega vzorca ljubezni, dokler ne ozdravimo primarnega vzroka za ta vzorec (zdravljenje odnosa z mamo in/ali očetom), bomo zavračali ljubezen in svobodo ter vse, ki nam jo ponujajo. Žal te osebe ne znajo sprejeti ljubezni, saj ne znajo iskreno ljubiti sebe. Če bi se ljubile, ne bi nikomur dovolile, da jih nadzoruje ali da na kakršenkoli način vpliva nanje. Te osebe so velikokrat podvržene temu, da se obdajo z ljudmi, ki v njih vzbujajo popačene občutke ljubezni (posesivnost, ljubosumje, nadzor). In ni nujno, da je to le v partnerskih odnosih. To se slej ko prej začne zrcaliti tudi v vse druge odnose. In tako si zgradijo zlate kletke, ki jim predstavljajo iluzijo svobode.
In ko srečajo nekoga, ki jim lahko ponudi nekaj drugačnega, nekaj neznanega, na primer svobodo, se čutijo ogrožene, ker ogroža vse, kar so do sedaj verjeli in gradili. A ne zavedajo se, da je svoboda tisto, po čemer hrepeni njihova duša. Svoboda, ko so lahko to, kar so, ko jih nekdo lahko vidi in ljubi takšne, kot so, brez obsojanja. Ko v odnosu ni nadzora, ni posesivnosti in ljubosumja, le popolna podpora, zaupanje in ljubezen. In to je svoboda. Svoboda, ko te nekdo lahko ljubi z vsemi dobrimi in manj dobrimi lastnostmi. Svoboda, ko ti popolnoma zaupa in ve, da nisi popoln, a v tebi izbira videti le najboljše ...
Sama drugačne ljubezni ne poznam. Ne znam si predstavljati, da bi nadzorovala partnerja ali bila celo posesivna. Ker tega nisem nikoli izkušala. Če odnos ne temelji na obojestranskem spoštovanju, cenjenju in zaupanju, me ne zanima. Preveč cenim svojo svobodo in svobodo svojega partnerja.
Zato vam iskreno priporočam, izberite svobodo zase, in ko jo enkrat začutite, nikoli več ne boste nikomur dovolili, da vam jo krati.
inspiracije