Svoboda in njene pasti

Ko sem izvedela, da zaradi zaključka projekta obstaja velika verjetnost izgube zaposlitve, se mi ni podrl svet, kot to izkušnjo opisujejo nekateri. In čeprav sem v vodenju izobraževanj za iskalce zaposlitve resnično uživala, sem ob možnosti izgube zaposlitve pomislila le na eno stvar: SVOBODA. Končno svoboda.

Svoboda, ki mi bo odprla vrata v nov svet. Svet, poln priložnosti, da si dan ustvarjam po svojih željah, da izrazim svojo kreativnost in končno začnem uresničevati že tako dolgo sanjane sanje. Končno bom lahko zjutraj vstajala brez budilke, si v miru privoščila jutranjo meditacijo, si vzela čas za branje knjig, šla na dopoldanski sprehod, če mi bo to prijalo, spila skodelico zelenega čaja zunaj na balkonu in uživala v poslušanju ptic in opazovanju jutranje spokojnosti narave. In kar je najpomembneje, končno bom lahko delala v svojem ritmu, takrat in ob tistih urah, ko mi bo to ustrezalo.

Končno svoboda!

Se sliši lepo? Ah, kaj lepo, meni se sliši naravnost fantastično. Pa je bilo tako? Niti približno! Ker sem že po naravi bolj jutranja, sem se običajno res že precej zgodaj zbudila brez budilke, a od tam naprej moj dan ni bil popolnoma nič podoben zgoraj opisanemu. Skodelico zelenega čaja sem večkrat kot ne spila ob pregledovanju e-pošte, kreiranju objav na Facebooku, blogov in idej za nove storitve društva. Meditirala sem redko, ker mi običajno ni uspelo najti časa. Z nekaj redkimi izjemami moram žal enako reči tudi za dopoldanski sprehod. Brala sem, a ne zaradi svoje želje, temveč zaradi notranjega preganjalca, ki me je preganjal, naj vendar kaj preberem, da bom naredila nekaj zase. Ptic nisem poslušala, jutranje spokojnosti narave nisem opazovala. Sem pa veliko delala, delala in še enkrat delala. In vsak večer odšla v posteljo z občutkom, da nisem naredila dovolj. Svoboda? O njej ni bilo ne duha ne sluha.

Ko sem pred poletjem izpeljala še zadnjo delavnico in meditacijo, sem se odločila, da si vzamem teden dni počitka, teden, v katerem ne bom delala nič razen tega, da bom poskrbela zase in za svoje dobro počutje. Tudi tokrat z branjem, meditacijo, sprehodi, poslušanjem ptičjega petja in opazovanjem narave. Tokrat z več uspeha. Znova sem začutila izgubljeni občutek svobode, počutila sem se odlično in celo opravila precej dela za društvo, ki sem ga načrtovala za kasneje. Teden je minil, kot bi mignil, jaz pa sem se popolnoma nezavedno vrnila v stare tire.

Čutila sem, da ni vse tako, kot bi si želela, na to pa me je počasi in nežno začelo opozarjati tudi telo. Dan D je nastopil, ko sem se peljala h gospe, ki jo bom (ker ne najdem primernejšega izraza) poimenovala kar zdravilka. Ne vem, zakaj, vendar sem na poti k njej razmišljala, kako bi ji odgovorila na vprašanje: »Ali si zadovoljna v življenju? Si srečna?« Zadelo me je kot strela z jasnega. Ne, nisem. Nisem ne zadovoljna ne srečna.

Neravnovesje te prisili prisluhniti sebi

Kako je to možno? Kako je možno, da sem končno dobila možnost svobode, po kateri sem tako srčno hrepenela, zdaj pa nisem zadovoljna? Kako je možno, da opravljam delo, ki sem si ga že tako dolgo želela, in ob tem nisem srečna? In to jaz, ki delam na sebi, se izobražujem in navsezadnje tudi pišem o tem, je glasno hitel prigovarjati še moj ego. Po glavi mi je rojila samo ena beseda: NEUSPEH. Totalen neuspeh. A od nekje se je prav potihoma prikradla tudi misel: No, pa si si končno le priznala. Zdaj lahko narediš spremembo.

Neravnovesje v življenju je bilo tisto, na kar me je poskušalo opozoriti tudi telo. Na ignoriranje mojih potreb, na ignoriranje telesa – ne le fizičnega, temveč tudi energijskega – in na pomembnost tega, da se končno začnem poslušati. Odločena sem bila, da naredim spremembo, in pogovor z zdravilko mi je to odločitev še potrdil ter mi dal novo moč in zagon, da spremembe tokrat tudi uresničim.

Glavna sprememba, ki sem jo uvedla v svoje življenje, je bila: SLEDI SVOJIM OBČUTKOM. Kadar dobim navdih za pisanje, pišem, ne glede na to, koliko je ura. Kadar dobim navdih za pripravo objav na Facebooku, jih pripravim. Če mi prija meditirati, si vzamem čas in meditiram itn. Učim se slediti svojim občutkom. Kolikor in kadar je to le mogoče. Vedno ni. Če imam srečanje s tistimi, ki so vključeni v svetovanje, vso svojo pozornost namenim njim. Kadar vodim delavnice ali meditacije, je vsa moja pozornost namenjena udeležencem. Tudi če dobim navdih za pisanje ali začutim potrebo po sprehodu, sledenje tem občutkom v tistem trenutku ni možno. Kar pa ne pomeni, da moram občutek ignorirati ali potlačiti. Lahko se ga zavem in si na primer sprehod privoščim po končanem svetovanju, delavnici ali meditaciji.

Danes počasi in vedno bolj spoznavam, kaj pomeni misel, da smo sami kreatorji svoje svobode. Lahko imam na videz vso svobodo tega sveta, a če je ob tem glasen tudi moj notranji preganjalec, nisem svobodna, temveč sem ujeta v majhno in utesnjeno sobico, in kamorkoli se ozrem, vidim samo zid. Visok in na videz nezrušljiv zid. Tej sobici se reče moja glava. Na videz nezrušljivi zid pa so moje misli, moja prepričanja in pričakovanja. Ko zrušim njih, zrušim tudi zid. In majhna in utesnjena sobica kar naenkrat spet postane polje neskončnih možnosti, ki ga imenujem SVOBODA.