Včasih se zgodi, da nas kljub želji po nečem, blokira strah.
Kadar je strah dejansko tako močan, da nas blokira, ustavi pred delovanjem, takrat nekje v sebi še vedno hranimo eno prestrašeno bitjece, ki je nekoč izgubilo varnost. Ki ni bilo razumljeno, ki ni bilo podprto, ki ni dobilo zaščite, ko jo je potrebovalo, ko ni bilo nikogar, da bi nam ponudil varen prostor za naš strah.
Ne gre vedno za neke strašne travme in »razsuto« otroštvo, lahko gre preprosto za nekaj izkušenj, kjer smo se tako počutili, pa tega nismo zmogli sami predelati, ob nas pa ni bilo nikogar, ki bi nam pomagal čez. In zapis ostane, naše celice si zapomnijo. In ko pridemo do podobne situacije, se zapis ponovno aktivira in takrat v svojem delovanju, v svojem umu nismo zrele odrasle osebe, temveč bitjece, ki se je prvič srečalo s temi občutji. Manj kot smo zavestni tega, bolj smo ujeti v trenutku in v situaciji, bolj nas strah obvladuje.
Kako se spopasti s tem? Ni preprostega recepta … Žal.
A prvi korak je, da ozavestimo ta strah. Nato se poskusimo »dvignit« iz situacije, trenutka in nanj pogledati z neke širše perspektive. Sama si velikokrat pomagam tako, da si predstavljam najprej daljico, ki predstavlja moje življenje in nato premico, ki predstavlja mojo dušo. Nato umestim ta strah, situacijo, trenutek na to daljico, premico. Tako naenkrat postane izjemno majhno in mi da občutek, da lahko to obvladam. S tem si pomagam pri marsičem, ne samo pri strahovih.
Ko se tako malce dvignemo nad ujetost v strah, situacijo, trenutek, poskušamo ozavestit, kaj je zadaj, kaj vse se skriva za tem strahom, poskušamo ga razbiti na manjše koščke, ga bolj jasno opredeliti.
Nato sta dva koraka, prvi, da se vprašam, kaj je najhujši možni scenarij, če se ta strah uresniči?
In drugi, da se vprašam, ali lahko z gotovostjo trdim, da se bo ta strah uresničil?
Kaj z odgovori?
Pri prvem vprašanju je navadno najhujši možni scenarij smrt – a ta z gotovostjo enkrat pride in zares verjamem, da smo že nekje davno podpisali kdaj – torej, če je to ta trenutek, se bo zgodil z našim delovanjem ali brez.
Pri drugem pa je odgovor ne. Nikoli ne moremo z gotovostjo trditi, da se bo nekaj zgodilo.
Torej, kaj sedaj? Pogum ni odsotnost strahu! Pogum je delovanje strahu navkljub!
Tisto pa zagotovo poznate – strah ne preprečuje smrti, preprečuje Življenje.
Torej vsak trenutek znova (vedno, kadar zmorem) se odločim za Življenje, za izkušnje, kakršnekoli že so, bodo, za delovanje strahu navkljub.
In kadar ne zmorem, se samo nežno in sočutno objamem, kot ljubeča mati, ki drži prostor in daje Ljubezen, karkoli otrok naredi ali ne naredi
inspiracije