Vsakdo izmed nas je bil nekoč otrok … Otrok z velikimi sanjami, otrok z iskricami v očeh, otrok, ki verjame v pravljičnost in ga ne skrbi, kaj bo jutri. Otrok, ki verjame v čudeže. Zavedali smo se veličastnosti vsakega trenutka in resnično 'čuječno', z očmi srca videli vsak doživet dogodek.
Nato nam je življenje z odraščanjem podajalo izkušnje in preizkušnje, skozi katere smo potlačili delček svoje brezmejne ljubezni, zaupanja in optimizma. Na določeni točki življenja smo morda nehali sanjati ali delati tisto, kar našo dušo radosti, zato da bi nas starši (ali okolica) sprejeli, odobravali.
Večina odraslih globoko potlači svojega notranjega otroka in se ne odziva več na njegove želje. Kot nadomestek za brezmejno ljubezen srca se zatečejo v omejeni okvir ega (priučena pravila okolice in trendi), ki jim daje kratkotrajne utrinke sreče v zameno za veliko potrošene energije za dokazovanje in tekmovanje z družbeno določenimi normami.
Tako se oddaljujejo od resničnega sebe (svoje prave narave) in 'sprintajo' na kratke proge za dosego nekega cilja. Podobno kot v šoli, ko smo imeli tek na 60 metrov. Ko se postaviš na startno mesto, učitelj vklopi štoparico in nato se z vso energijo poženeš proti cilju. Ko prideš na cilj zadihan do onemoglosti, te učitelj oceni (dober ali slab rezultat). Če je bil rezultat nad postavljenim povprečjem, nas je navdal tisti nekajminutni občutek sreče. Če pa je bil slabši od povprečja, je sledilo razočaranje in tek smo morali ponoviti. Torej fokus je bil le na cilju (ki nam ob dobrem rezultatu daje nekajminutni občutek zmage) … Kaj pa pot? Smo lahko doživljali pot v tem silnem sprintu? Smo se zavedali svojih korakov, sebe, narave, ki nas obdaja, ptička, ki žvrgoli na veji, žarkov nežnega spomladanskega sonca, zvončkov, ki so pravkar pognali na bližnjem travniku, vonja po pomladi? Verjetno ne. Ker je bil naš um osredotočen le na eno stvar: čim prej priti na cilj.
Tako nekako je videti življenje človeka, ki je izgubil stik s svojim srcem (notranjim otrokom). Postavi si cilj, sprinta do njega, ga doseže (kratkotrajni občutek sreče ali razočaranja – glede na normo, ki mu jo postavi ego). Nato si postavi nov cilj, sprinta še hitreje, doseže cilj (doživi občutek), si utrujen do onemoglosti postavi še enega in še enega in še enega in teče ... Medtem njegov notranji otrok joka in kriči po pozornosti. To se kaže v nezadovoljstvu, jezi, občutku, da mu vedno nekaj manjka, pozabljivosti, kritiki, nečimrnosti, in če vse te kazalce svojih občutkov človek ignorira, nastopi bolezen. Telo z boleznijo človeka v sprintu ustavi z ročno zavoro in mu s tem sporoči: »Hej, prisluhni mi.«
Da ne čakamo na trenutek, ko nas telo z ročno zavoro ustavi, je pomembno, da se na svoji poti do cilja zavemo svojega tempa ter se vmes zavestno ustavimo sami z namenom prisluhniti svojemu notranjemu otroku, ki z nami komunicira prek naših občutkov.
Vzpostavitev stika z NOTRANJIM OTROKOM (NO)
Tako kot vsak otrok si naš NO želi pozornosti, nežnosti, sočutja, razumevanja, spoštovanja, iskrenega odnosa. Če ste se v teh desetletjih oddaljili od svojega notranjega otroka in želite znova vzpostaviti stik z njim, se usedite v miren prostor, kjer vas nihče ne bo motil. V roke vzemite pisalo, globoko vdihnite in izdihnite ter si recite: Tole je čas samo zame. Zapišite vse dejavnosti, želje in hobije iz otroštva, ki so v vas vzbujali ljubezen, navdušenje, radost in sproščenost. Vprašajte se, katero izmed teh aktivnosti lahko ponovno vpeljete v svoje življenje in se tako povežete z radostjo v sebi.
Vaja za Vzpostavitev stika z NOTRANJIM OTROKOM (NO)
Določite en dan v tednu, ko si boste vzeli čas za dejavnost, ki vašega notranjega otroka veseli, in držite svojo besedo. Tistih nekaj uric na teden, ki si jih vzamete za NO, izklopite skrbi, misli o službi in vse druge 'odrasle stvari'. Takrat se resnično navzoče posvetite aktivnosti, ki jo opravljate, in jo doživljajte z očmi NO.
Po nekaj mesecih druženja s svojim NO boste v življenju, tako poslovnem kot zasebnem, čutili manj stresa, več radosti in optimizma, upočasnili boste tempo in začeli pripisovati veliko vrednost drobnim utrinkom v življenju, ki jih prej zaradi oddaljenosti od sebe niste niti opazili. Prav tako se boste v vsakem trenutku začeli bolj zavedali sebe in svojih želja ter ravnali v skladu s seboj.
Kar na koncu zares šteje, je tisto, kar je bilo ustvarjeno z ljubeznijo. Kaj je tisto, kar vas navdušuje in radosti? Nikoli ni prepozno. Začnete lahko že danes! (Citat iz knjige Žepna lučka)
inspiracije