Vsak od nas je prebujen. Zjutraj, ko vstanemo, se prebudimo iz nečesa, kar je bila izkušnja teme, praznosti, modrine v nekaj, kar predstavlja vudni svete, kjer um kar vrvi in hoče postoriti to in ono.
Mi svo vedno prebujeni. Je pa druga zgodba z umom.
Zavedanje nas samih on nas samih vedno vztraja. Vedno je prisotno.
Čez dan se zavedamo sveta okoli sebe, ko sanjamo, se zavedamo sanjskega sveta. In ko globoko spimo, se zavedamo praznosti, črnine, globoke modrine ipd.
Mi smo prisotni ves čas.
Resnično za nas je lahko le tisto, kjer smo prisotni, budni. A težava nastopi, ko zamenjamo sebe za umski aspekt delovanja našega bitja.
Umski aspekt je del nas, ki je pod nadzorom dinamičnih sil. V njem se vedno nekaj dogaja, dokler ga ne umirimo.
In ko ga, potem je um še vedno prisoten, je pa tih, umirjen.
Težava pri umu je namreč v tem, da mora vedno, glede na svoj vnaprešnji trening, biti vedno fokusira nekaj. Njegova osredotočenost pa nam pove, kako globoko se zavedamo.
A težava ni v tem, da se ne bi zavedali. Težava je v tem, da um pove, da se zaveda. In pove, kako močno se zaveda tega, na kar je osredotočen.
Če njegova osredotočenost ne prinese jasnosti, sproščenosti ipd., pravimo, da um ni buden.
Tak um nam ne more dati informacij o svetu, ki so breznaporne, kot je to pri prebujanju iz globokega spanca v svet, kjer je um buden. V globokem spancu ga ni. In ko vstanemo, je um prisoten, kot da bi se prebudil iz spanca.
V resnici se ne gre za spanec uma. Um prisoten le takrat, ko se gre za budni svet, v katerem izkušamo objekte resničnosti oz. to, kar nas obdaja v zunanjem svetu in se zrcal v naš um kot čustva, misli, občutki, ideje.
V globokem spancu ničesar ni, da bi se zrcalilo.
Spanec je torej odsotnost objektov zavedanja. V sanjanju je le-ti manj prisotni v fizičen svetu, saj imamo zaprte oči. Spimo, um pa sanja. In ti objekti, ki jih um v sanjah zaznava, so zanj resnični.
V sanjah um torej opazuje sanjske objekte zavedanja. Do njih se obnaša na enak način kot do objektov zavedanja v budnem svetu. Razlike ne ve razločiti.
Kar pa ve razločiti, pa je to, da smo mi, ta večni opazovalec naše izkušnje, še vedno prisotni.
Naše zavedanje, da mi obstajamo, je vedno prisotno. VEdno se zavedamo, da obstajamo. Vedno se zavedamo sebe.
Kar pa je različno, pa je dejstvo, da v eni obliki zavedanja opazujemo naš um, ki se je prebujen v fizični svet, kjer življenje poteka po ustaljenih smernicah. V drugi obliki zavedanja opazujemo um, kako v njem vrvijo izkušnje iz sanjskega sveta.
In v tretji, v njem ni izkušenj.
Vsake izkušnje v umu prebujajo svojo zrcalno podobo. Pri budnosti v materialni svet, se znotraj nas preko čutov, čutil zrcalijo izkušnje čustev, občutkov, idej, spominov, ki jih doživljamo v materialnem svetu.
Pri sanjskem te iste, iz sanjskega sveta. Um ne prepoznava, da se gre za sanjski svet. Vsaj večino časa ne takrat, ko sanja.
Nekateri so prebujeni v sanjah in svet zaznavajo kot oni, ne kot um. A ne glede, da svet zaznavajo kot oni, je še vedno um v ospredju pri vrednotenju in interakciji s sanjami.
Um zelo malokrat prepozna, da je on le opazovalec, in da je prava izkušnja tista, ki jo doživljamo mi.
Mi nismo um. Um je neka navidezna entiteta, ki obstaja kot skupek misli, čustev, občutkov, idej, konceptov in spominov. Nič več, nič manj.
Vse te le vznikajo znotraj nas kot spomin, ki smo ga vsrkali in se ga držimo, da bi um dobil občutek, kaj se dogaja. In bolj ga želi, bolj se oklepa tega, kar zaznava v sebi.
S tem ni čisto nič narobe, a za prebujenje, ki temelji na uma in njegovih modifikacijah, predvsem pa ne tem, kar doživlja, prebudi le um v nov um.
Če želimo govoriti o resničnem prebujenju, moramo govoriti o prebujenju iz resničnosti uma, v resničnost, ki se nahaja izven uma.
To pa je mogoče le tako ,da se dovoli, dopusti, da se um odstrani, da se iz njega odstrani fokus na tisto, kar mu predstavlja zaspanost, torej na lažne podobe, k inimajo nič za opraviti s tem, kar je res. In kaj je res, če vse doživljamo v umu?
Res je tisto, kar doživlja um, a se tega ne oprijema.
Če zatzanvamo čustvo, in se ga oprimemo, zaznavamo preteklost, čustvo zaznavamo kot takšno, kot je bilo v njem, ko smo čustvo zaznali. Četudi le njegovo kvaliteto, obliko, barvo ipd.
Um, ki je osvobojen spanca, je um, ki se ne oprijema ničesar. In neoprijemanje se čuti kot breznapornost. Stanje, v katerem je um, da mora ves čas nekaj početi, se čuti kot potreba, vsiljeno gibanje, kot nekaj, kar s čimer bi želeli začiniti to, kar v resnici doživljamo.
In kaj doživljamo v resnici?
Večina nas nas doživlja um plus še nekaj, kar se ne more označiti za um. Ta drugi del je breznaporni vidik doživljanja nas samih.
Kljub temu, da je ta vidik včasih manjši, pa je bolj resničen, saj se um pojavlja v njem.
Ker je narava uma osvojevalska, zavojevalska, je osvojil ozemlja tega, ki je resničen, kot npr. v Ukrajini, kjer Putinov um želi zasesti to, kar je za posameznike ukrajinskega naroda resnično, da breznaporno doživljajo sebe kot ukrajinci.
Breunapornost je torej temelj resničnosti. In če je nekaj, za kar pravimo, da je resnično nekaj, v kar moramo vlagati napor oz. vlagati napor, a bo nekaj postalo resnično, potem silimo, hočemo, želimo, vztrajamo, da bi iz stanja, kjer smo sedaj s svojim umom prišli nekam drugam.
A resničnost ni nekaj, kjer se potuje z umom.
No, je, če v to vlagamo napor. A potem to ni več resničnost, a ne?
* Resničnost ni to, kar zaznavamo s čutili, čuti, ker se le-ta nenehno spreminja. Tisto, kar je res, je vedno isto, enako. To pa je lahko le svet onstran spremenljivosti, kot jo zaznavajo naši čuti, čutila,
Duhovnost je delo, kjer prepoznaš višje vidike zaznavanja. In višje greš, manj otipljivo, manjša potreba po definiranju nećesa kot resničnega obstaja, saj se vse prikazuje le kot iluzija, nevednost.
Komaj takrat človek zares dobi priložnost, da zares postane resničen.
Podobno, kot ljubezen, ko ženska postane mamica in se ljubezen, ki je prej bila le objekt poželenja, čutenja, zaznavanja občutkov, spremeni v ljubezen, ki je neskončna, vsaj kar se otroka tiče.
inspiracije