Živimo v svetu obilja. V času, ko se meče hrana stran, ko menjamo in kupujemo obleke tedensko (verjetno kdo tudi dnevno), ko imamo polne želodčke, najboljše avtomobile, materialno razkošje, mobilnike iPhone in največje TV-zaslone ...
Uživamo v razkošju, a ne znamo biti srečni
Ko pa se pogovarjam z ljudmi, me nekaj zelo preseneča. Ljudje niso hvaležni. Ljudje niso srečni. Ljudje so brezvoljni. Ljudje so brez energije. Ljudje so polni zdravstvenih težav. (To absolutno ne velja za vse. Nekateri so super veseli, me navdušujejo in motivirajo, juhuhu!)
Ljudje me na delavnicah sprašujejo: Simona, za kaj naj bom hvaležna?
Seveda je dobro vedeti, da obilje materialnih dobrin, status v službi, 'popolna' družina, velik avtomobil ne prinašajo notranjega zadovoljstva, ne prinašajo sreče.
Eno izmed najhujših stanj je biti v t. i. coni ugodja, sivi coni. Kot že samo ime pove, je vse tako sivo, pa še vedno dovolj ugodno, da bi se premaknili v stanje uspeha, notranjega zadovoljstva, sreče, notranjega miru.
Da bi naredili premik, da bi naredili nekaj drugače, da bi cenili vse, kar smo in kar imamo.
Vse nam je tako samoumevno
Je res tako? So naš vid, sluh, možnost govora, dih, naše življenje res nekaj tako mimogrede? Od kod prihajajo ti vzorci nezadostnosti? Moramo res pasti na najnižje dno in nato morda začeti plezati navzgor?
Življenje je darilo.
S tem se bo marsikdo strinjal, vsaj tisti, ki so izgubili ljubo osebo. Ker se zaveda, da je življenje minljivo. Ker lahko v trenutku izgubiš vse.
Vedno pa imaš sebe. In ti si tisti/-a, ki vpliva na to, kakšno življenje živiš.
Jaz sem se odločila: svoje življenje želim živeti polno in srečno.
Vsako jutro, ko se zbudim, v mislih naštejem vse, za kar sem hvaležna.
Hvaležna sem:
- za nov dan, poln priložnosti,
- za zdravje,
- za varen dom, za mir,
- za svojega kužka,
- za svoje najbližje,
- za svojo svobodo,
- za svojo kreativnost,
- za ljubezen,
- za življenje.
In vem, da me Življenje podpira.
Hvaležna za življenje
In odgovor tistim, ki me sprašujejo, za kaj naj bodo hvaležni, je: za življenje.
In s hvaležnostjo v srcu vidimo svet drugače. In sreča postane nekaj drugega kot nabiranje materialnih dobrin. Ker izvira iz nas.
Ah, ja, kdaj pa kdaj vsi potrebujemo eno majhno brco v rito. Tudi jaz, hihi. Takrat pa sem hvaležna za ljudi, ki to naredijo in me spomnijo, opomnijo na vso srečo okoli mene.
Hvala, ker si prebral/-a ta članek. In upam, da si tudi ti srečen/-na kar tako.
inspiracije