Letošnje poletje je v meni naplavilo veliko nezavednih vsebin, zato sem naredila precej notranjih potovanj. Delala sem neke vrste povrnitev odtujenih, oziroma izgubljenih delov sebe. Na enem od teh potovanj sem srečala del sebe, ki sem ga poimenovala notranji morilec.
Kot vedno sem potovanje začela, ker se nisem dobro počutila. V sebi sem čutila jezo in neko agresijo, ki mi sicer ni domača. Spustila sem se v tisti del telesa, kjer sem to občutila in pustila, da me potegne čedalje globlje.
Znašla sem se v eni na pol kleti, na pol vlažni, temni votlini, kjer je bila stara "črna kuhinja". Iz stropa je nekaj kapljalo na tla, na zidu so bili razstavljeni veliki kavlji, na ognju se je v kotlu nekaj kuhalo. Prostor je bil temačen, zadušljiv, zrak težak.
Potem sem ga zagledala. Otroka-zombija. Bil je razcapan, zanemarjen, osamljen, zagrenjen.
Hladno me je pogledal in me vprašal: »Kje si bila tako dolgo?«
»Oprosti, ampak nisem vedela, da si tukaj, sicer bi prišla prej,« sem mu odgovorila.
»A veš, da te lahko ubijem?« je nadaljeval.
»Vem,« sem odgovorila, ker mi je bilo jasno, da je res. Kajti v istem trenutku sem na popolnoma novi ravni dojela, zakaj si nakopljemo kronične zdravstvene težave in kako lahko res ubijemo sami sebe.
»Ampak, če boš ubil mene, boš ubil tudi sebe,« sem dodala. »Lahko pa se oba osvobodiva! Imava tudi to opcijo,« sem še predlagala.
Pogledal me je še bolj hladno: »Ne pametuj! Ne boš me pretentala, ker te vidim skozi! Ti bi rada samo, da je tebi dobro, zame pa ti je v resnici vseeno.«
Zadelo me je, ker sem si morala priznati, da sem si res najbolj želela, da bi se vse skupaj čimprej končalo. Ne da mi je bilo zanj vseeno, ampak v resnici mi je šel na živce in ni se mi dalo ukvarjat še z njim. Bila sem utrujena od vsega. Čeprav sem vedela, da je to zelo ranjen del mene, s katerim še nikoli prej nisem bila v stiku, mu nisem mogla iskreno odpreti srca. Najrajši bi videla, da bi čudežno izginil, jaz pa bi bila dobro. In hkrati sem vedela, da se to ne bo zgodilo. Zato me je zanimalo, kdaj sem ga ustvarila.
Pokazano mi je bilo, da je to del mene, ki je ob eni moji travmatični izkušnji ostal v neke vrste limbu in tam živel v svojem peklu, z njim pa sem nezavedno v istem limbu delno ostala tudi jaz. Pokazano mi je bilo, kako je ta del mene zaradi svoje izkušnje živel v prepričanju, da je svet nevaren, da nikomur ne more zaupati in da mora poskrbeti sam zase, ker nihče drug ne bo poskrbel zanj. Začutila sem njegovo bolečino in zaznala, kako se počuti neviden, nesprejet in neljubljen. To me je pretreslo. Ker mi je bilo poznano. Vse. Spomnila sem se situacij, ko sem se isto počutila tudi sama. In uvidela, da sem sama od določenih ljudi doživljala isto, kar je ta del mene doživljal od mene. Jaz sem bila tista, ki ga je nezavedno zavračala in ga tako puščala v njegovi bolečini, hkrati pa sem sama doživljala isto bolečino ob vseh mojih zavrnitvah. Hermetistični izrek, »kakor zunaj, tako znotraj«, je postal prekleto resničen še na globljem nivoju.
Da je bila ironija še večja, sem dojela, da mi ta del mene zameri, da ga puščam samega, medtem, ko jaz uživam življenje. Ni pa se zavedal, da tudi jaz nisem živela, kot sem si želela, ker je bil ta del mene moje nezavedno mlinsko kolo, ki me je ves čas blokiralo pred določenimi izkušnjami.
Ob tem se mi je zbudilo sočutje do naju obeh. Naravno se mi je odprlo srce do tega, globoko ranjenega zombija in to je zmehčalo tudi njega. Povabila sem ga, da se ozdraviva, zlijeva in integrirava, kjer sva bila prej ločena. Bil je za in ko sva postajala eno, sem čutila, da se dela globoka transformacija nečesa večjega, kar bi lahko razumel moj um. Ko se je proces integracije končal, sta iz mojega tretjega očesa izleteli dve beli golobici, ob tem pa sem čutila hvaležnost. To sem vzela kot znak, da se je zgodilo nekaj pomembnega.
Da se je to zlitje res dokončalo in usedlo v moje telo, sem potrebovala štiri dni. Po tem se je nekaj v meni spremenilo, alkimistični proces pa se je nadaljeval in odprl Pandorino skrinjico vsega, kar je še hotelo biti videno, prepoznano, sprejeto, ozdravljeno. In vem, da se ta proces ne bo končal, dokler ne bom integrirala dovolj odtujenih delov sebe, da bom iz svoje Pandorine skrinjice vstala svobodna Jaz. Ker to pa je zaveza, ki sem jo (najbrž že pred rojstvom) dala sama sebi.
inspiracije