V prejšnjih prispevkih smo povedali, kaj je srček oz. srčna čakra, kako deluje ter kako nanj vplivata naša jeza in strah. V tokratnem članku pa se bomo osredotočili še na ostala čustva, ki vplivajo na srce in na našo avro. Za nas Slovence je na žalost še posebej značilno eno čustvo, in to je foušarija ali neprivoščljivost. Saj veste: sosed ne sme imeti boljšega avta od nas ali pa smo fouš, če nekomu kaj dobrega uspe. Seveda nismo vsi taki. Že po zakonih vesolja je to čustvo slabo, saj gre za ustvarjanje misli, da človeku nečesa ne privoščimo. Če pa drugemu nečesa ne privoščimo, si tega tudi sam ne zaslužimo. Nekateri so še posebej neprivoščljivi in taki si dejansko zaprejo srček in mislijo samo z umom. Um pa vemo, kako deluje.
Tovrstno čustveno stanje se posledično razpase in postane že navada. Ne privoščimo tega, ne privoščimo tistega … Dejansko na koncu ne privoščimo niti samemu sebi. S takšnim razmišljanjem si samo kopljejo jamo. Pa tudi če kaj dosežemo ali pa si kupimo kaj novega, običajno od tistega, kateremu smo fouš, iščemo pozornost in potrditev, da smo boljši od njega. Lahko pa se zgodi, da ta oseba ni nevoščljiva in nam pokaže popolnoma obrano čustvo, kot smo ga mi vajeni, in sicer, da nam nekaj iskreno privošči in je vesela za naš uspeh ali karkoli že. To čustvo pa nevoščljivemu ni razumljivo, zato si reče, da se druga oseba pretvarja in se zgolj dela, da ni nevoščljiva. Dejansko se že tu vidita dva popolnoma različna pola. Eden je »normalen«, drugi pa zatopljen v svojem umskem svetu v iskanju potrditve na potrditev. Če ni konkretne osebe, na katero bi bil ljubosumnež lahko ljubosumen, pa ustvari akterje, ki se jim lahko dokazuje. Recimo misli splošno na ljudi. Predstavlja si, kako hodi po cesti in vsi gledajo, kako je oblečen ali kakšen hud avto ima …, vendar ga realno nihče sploh ne opazi, saj dandanes moraš imeti najmanj kita gor na glavi, da zares izstopaš. Česa vsega ljudje ne delajo za trenutek »sreče« in zunanje potrditve! Duhoven, uravnovešen človek ne bo nikoli ljubosumen na nikogar. Konec koncev gre samo za materialnost. Slednja pa pride in gre, saj je vse minljivo. Zaprtost v svetu nevoščljivosti tako na kratek kot dolgi rok prinaša zgolj trpljenje, saj takrat ne hodimo po poti našega poslanstva, ampak po poti glupega uma, ki nas zavaja s svojimi vzorci in navadami. Mislim, da je jasno, da tak človek ne more imeti odprtega srca. Srce ne bi nikoli nikomur želelo nič slabega, tako kot tudi ljubezen, ki izhaja iz njega, ne bi znala ustvarjati slabega čustva. Z energetskega vidika foušarija popolnoma »izklopi« človeka in umaže njegovo avro.
Omenil sem tudi potrebo po »potrditvi« ali potrjevanju. Tudi to je produkt uma. Potrjevanje ustvarja začasno veselje, srečo, instant srečo. Na primer ko dobimo pohvalo ali pa celo pokal. Samemu sebi dokazujemo, da smo nečesa sposobni. Dejstvo pa je, da je človek, če ni ravno fizično omejen, sposoben vsega in lahko doseže vse, česar si želi. Prejemanje pohval in s tem potrditev po eni strani lahko pomeni, da gremo po pravi poti in da nekaj delamo dobro. Ali pa ravno nasprotno: da hodimo po slabi poti in se tega sploh ne zavedamo. Ja, tudi če dobivamo zunanje pohvale, to še ne pomeni, da smo pohvaljeni tudi od vesolja. Za doseganje določenih rezultatov se morajo ljudje običajno marsičemu odpovedati in v tem je lahko tudi njihovo poslanstvo. Poduhovljen človek z odprtim srčkom potrjevanja in nagrajevanja vzame samo na znanje in mu je zanje dejansko vseeno. Če jaz npr. napišem članek, vem, da ne bo všeč vsem. Ampak če je meni moje pisanje všeč in če čutim, da moram tako delati, je pohvala lepa reakcija na rezultat, s katerim sem zadovoljen tudi sam. Vendar zaradi tega še ne bom dobil kril in se šopiril, češ »kaj sem naredil«, ker mi je na koncu dejansko vseeno. Nahranil sem svojo dušo in to je bistveno, ne pa zunanja priznanja in potrjevanja. Dejansko sem kritik skoraj bolj vesel, saj potem premislim, ali sem res zadevo dobro izpeljal in če je nisem, se poskusim izboljšati. Izpopolnjevanje sebe je bolj pomembno kot iskanje potrditev, saj potrditve potrebuje ego in ne naša duša. Če pa potrditve iščemo celo življenje, si le-tega na koncu tudi uničimo. Ko delujemo po umu in ne duši, je srček neuslišan. Neuslišan srček pa ni vesel.
Pri potrditvah obstaja še ena zeloooo znana varianta. In ta je, da iščemo potrditev od svojih staršev ali povedano drugače: pri starših iščemo ljubezen. Kdor v mlajših letih ni občutil ljubezni svojih staršev, kasneje išče načine, kako bi dosegel to ljubezen. Starševska ljubezen je ena sama in če je ni, ljudje blazno trpijo. Naši predniki so bili, kakršni so pač bili. Na njih nimamo več vpliva. Njihove navade in vzorci pa so se prenesle iz generacije v generacijo do nas samih. Zakaj je to pomembno? Če se določeni starši od svojih staršev niso naučili, kaj je ljubezen, je tudi oni sami ne zmorejo dajati naprej svojim otrokom. In ti otroci potem odrastejo ter so v večini primerov psihično zelo neuravnovešeni, ker imajo težave z odpiranjem srčka. Kot odrasli bi morali narediti preskok v glavi in se podati po poti ljubezni, da ne bi tako oni sami kot tudi njegovi potomci trpeli zaradi pomanjkanja starševske ljubezni. Predvsem pa bi morali odpustiti svojim staršem! Opustiti zamere, ker jim starši niso znali dati ljubezni. Tako bi se počutili mnogo boljše in med hlastnim iskanje starševske ljubezni v odnosih ne bi padali stalno v iste vzorce. Starši so vam dali življenje in tu se zadeva konča. Če vam kaj manjka, postani boljši od njih v svoji glavi in ne v dokazovanju.
Kako je to povezano s potrjevanjem? Ti »otroci« naredijo vse, da bi dobili potrditev od staršev. Potrditve enačijo z ljubeznijo. Zato delajo točno to, kar od njih pričakujejo starši. Lahko bi bili uspešni v čemerkoli. Ampak imamo denimo vrhunske športnike, ki se z specifičnim športom ukvarjajo samo zaradi staršev oz. zaradi želje, da bi bili ljubljeni. Mislite, da ne? Sam menim, da gre nekako takole: starši otrokom v osnovni šoli vselej iščejo nekakšno aktivnost. Nekateri jih vpisujejo v krožke ali na določeno športno dejavnost zgolj zato, da se jih »rešijo«, dokler oni sami ne pridejo iz službe. Ali pa oče cele dneve gleda nogomet in je velik navdušenec. Ko pride čas, da otroka nekam vpiše, ga seveda vpraša, če bi rad igral nogomet. Otrok kot otrok težko reče »Ne« prijaznem nasmehu in velikim pričakovanjem v očeh očeta. Torej je jasno, kje mali konča. Da ne bi »razočaral« očeta, hodi na nogomet, tudi če mu le-ta ni ravno najbolj všeč. Sčasoma pa se nogometa navadi, tako kot vsake druge stvari, ki jo počne v življenju, na igrišču dobi prijatelje in nogomet mu postane nekaj povsem vsakdanjega. Če si je otrok nogomet izbral sam, potem naj teče po igrišču. Če pa si ga je izbral zaradi očeta, je to čisto druga zgodba. Življenje si moramo izbirati sami, po svojem srcu in ne po pričakovanjih staršev ali okolice. Sam sem recimo hodil na več različnih športov in igral več različnih inštrumentov. Poskusil sem marsikaj, a mi zadeve niso ustrezale in sem odnehal. Še dobro, da sem imel starše, ki me niso silili le v eno smer. Pa verjemite mi, da sem imel možnost postati vrhunski športnik, vendar mojemu srcu to ni ustrezalo. Raje sem šel po svoji poti. Res pa je tudi, da sem kar trmast.
Da ne bom izpostavljal samo moških in nogometa, (ki je po mojem mnenju sicer butast), bom podal primer še za ženske. Če imata starša hčerko, je ta običajno bolj povezana z materjo, saj se mati tudi več ukvarja z njo. In kakšna je značilna barva za punčke? Roza, kakopak! Je kdo vprašal punčko, če ji je roza barva sploh všeč? Ne. Za fantke so določili modro barvo. Zakaj ne bi bila »fantovska« barva zelena ali pa rumena? Mogoče zato, ker je že v trgovinah vsiljen tak koncept? Boooo … Ponovi se ista zgodba: punčka ima svoja leta, mati jo »vpraša«, katero interesno dejavnost želi obiskovati, in ji sugerira predlog, ki je dejansko njena želja oz. pričakovanje. V obeh mojih primerih so starši vprašali svoje otroke, kam bi hodili. V praksi pa se večkrat zgodi, da jih samo vpišejo na nekaj, kar hočejo oni sami in ne njihovi otroci. No in hčerkica potem konča na baletu, v pevskem zboru (saj bo pevka) ali na kakšnem ženskem športu. Si lahko predstavljate, kako je mati cela vzhičena in vsa srečna pripravlja oblekice, kostume in make-up za hčerko? V takih situacijah otroci staršem težko rečejo ne. Da pa bi foter vprašal hčerko, če bi rada igrala nogomet, mu pa najbrž sploh ne pade na pamet. »To je šport za moške in pika«. Za brcanje žoge moraš biti moški? Jap, vzorci, vzorci … Vzgoja otrok je ključna, saj otroci zrastejo in imajo svoje otroke. In če se kje vmes kaj zalomi, so posledice lahko katastrofalne. Obstaja več možnih zaključkov naše zgodbe. Eden je ta, da je otrokom hobi zares všeč in z njim nadaljujejo. Drugi scenarij je, da tako kot jaz rečejo: »Ne, meni to ne ustreza«, tretja varianta, ki pa je najslabša, je ta, da se »otroku« čez čas zmeša. Drugače povedano: celo življenje so mu starši govorili, kaj mora delati, ko pa postane dovolj velik, se upre in to dokončno. Njegova potlačena čustva znajo eksplodirati in takrat resnično ni lepo. Starši ga takega ne poznajo in ne vedo, kaj narediti, njihov potomec pa je končno prvič v življenju zares svoboden in je zmožen narediti totalen raztur. In vse to le zaradi »ljubezni« staršev.
Hmmm…
Kakšno vezo pa ima vse to s srčkom? Takšno, da spet iščemo ljubezen izven nas samih in si postavljamo pogoje, kakšna mora biti. Gre za precej kompleksno razumevanje, a povedano na kratko: če bi iskali ljubezen v nas samih, nam je ne bi bilo treba iskati izven nas, saj bi jo imeli zadosti. Iskanje zunaj sebe je delo našega uma, ki spet hoče ‒ ne vem, kaj vse! Ta um bi bilo treba zbrcati in zapreti v škatlo Dela samo štalo. Dobra novica je, lahko duhovno napredujemo in odpremo srček tudi, če imamo slabe vzorce od svojih staršev, vendar je to zelo zelo zelo težko in nobenemu ne privoščim, da gre po tej poti.
No, pa sem se spet razpisal! Očitno bo potreben še en članek o srčku, da opišem čustva, ki še niso prišla na vrsto.
Zato pa …
Prijavite se spodaj na naše novičke, všečkajte Facebook stran in če bi želeli kaj predebatirati, se nam pridružite tudi v naši Facebook skupini. Pa deli objavo, da še ostali lahko izvejo kaj novega
Lep pozdrav
Marko Polž
inspiracije