Bili so videti kot eno veliko energijsko bitje, ki se zaveda, da je vsak igralec je le podaljšan ud tega bitja. Hkrati je bilo videti tudi, da se vsak ud dobro zaveda, da je bitje toliko močnejše, kolikor bolj so posamezni udje med seboj usklajeni.
Čeprav sem vedno ponosna na vse dosežke naših športnikov, sama redko spremljam tekme v živo. Sem pa gledala včerajšnjo igro naših zlatih košarkarjev in bila navdušena. Ne samo zaradi zmage, navdušila me je tudi njihova usklajena, osredotočena, zavzeta, mirna, a nepopustljiva igra, ki jo s svojim izjemno čistim, »fer play« igranjem na koncu pripeljali do zlatega konca.
Tekme sicer nisem spremljala samo skozi napade, obrambe, podaje, mete, koše, korake in napake … Pravil v resnici niti ne poznam, ob velikih tekmah se jih »učim« sproti in jih do naslednje že spet pozabim. Precej bolj me je zanimalo, kaj se z našimi fanti ob takšni tekmi dogaja v njihovem energijskem polju. In zaradi tega, kar sem »videla zadaj«, sem se v njih kar malo zaljubila.
Ne samo zmaga, navdušila me je tudi njihova usklajena, osredotočena, zavzeta, mirna, a nepopustljiva igra, ki jo s svojim izjemno čistim, »fer play« igranjem na koncu pripeljali do zlatega konca.
Vsak od igralcev je bil v svojem energijskem stebru, vsak popolnoma pretočen, v svojem centru, vsi skupaj pa so ustvarili močno skupno energijsko polje, prav tako pretočno, odprto in povezano v celoto. Bili so videti kot eno veliko energijsko bitje, ki se zaveda, da je vsak igralec je le podaljšan ud tega bitja. Hkrati je bilo videti tudi, da se vsak ud dobro zaveda, da je bitje toliko močnejše, kolikor bolj so posamezni udje med seboj usklajeni. In to, kar je kazal energijski zapis naše ekipe, smo kasneje lahko videli tudi skozi tekmo. Fantje so pod košem res pustili svoje srce.
Vsak je na igrišču dal vse od sebe in to tako, da je s svojimi akcijami čim bolj podprl misijo cele ekipe. V nobenem od igralcev ni bilo sledi o egotripu, zvezdništvu, nobene želje po soliranju ni bilo zaznati. Na parketu so bili vsi z istim poslanstvom, da skupaj skujejo zlato medaljo. Vendar zanimivo, nihče od njih – vsaj v energijskem polju – z zmago ni bil obremenjen. Vem, da so bili pod velikim pritiskom, vendar so bili znotraj sebe mirni. Brez popuščanja so bili prisotni v vsakem trenutku, z zmago so se ukvarjali šele, ko je bilo jasno, da bomo res slišali Zdravljico. In takrat so se tudi iskreno razveselili. Zasluženo.
Tudi za naše življenjske izzive imamo vsi na voljo svojega notranjega Dragića, Dončiča, Prepeliča, Randolpha, Blažiča in vse ostale sposobne »fante«, ki jih potrebujemo za sanjsko ekipo.
Priznati moram še, da me je s svojo izjemno notranjo mirnostjo navdušil tudi selektor Kokoškov. Na trenutke se mi je zdelo, da je to mirnost na vse svoje igralce prenesel prav on. Skupaj z zdravo samozavestjo in zaupanjem v vsakega člana ekipe. Zato je nepričakovana poškodba Luke ostale fante res nekoliko stresla, ni pa jih spravila iz tira. Tudi ko je na klopi obsedel še Goran, se niso pustili ustaviti. Z isto zavzetostjo so iz sebe stisnili najboljše, kar so lahko. In bilo je dovolj. Ne dovolj, bilo je odlično, za zlato odličje! Fantje, kapo dol, še enkrat!
Seveda si nisem mogla pomagati, da tudi ob gledanju finala EuroBasketa nisem vlekla vzporednice z notranjimi tekmami, ki jih imamo v vsakodnevnem življenju. Tudi za naše življenjske izzive imamo vsi na voljo svojega notranjega Dragića, Dončiča, Prepeliča, Randolpha, Blažiča in vse ostale sposobne »fante«, ki jih potrebujemo za sanjsko ekipo. Vprašanje pa je ali jih znamo prepoznati, aktivirati in jih povezati v podporni tim oziroma ali se jih sploh upamo spustiti na igrišče. Fino je ploskati tudi svojim osebnim zmagam. Majhnim in velikim.
inspiracije