Sprejmi

Ponosna sem, da sem borka. Več kot je ovir na poti, bolj sem motivirana. Z motivacijo, trmo in žrtvovanjem mi bo uspelo. In definitivno ne rabim pomoči, sama bom našla pot!

...

Veš kam me je takšno razmišljanje pripeljalo? V svet bolečine.

Genetika vsakomur razdeli karte, s katerimi odigramo igro življenja. V naši družini genetika rada deli karto šibkih vezi, kar vodi v pogoste poškodbe sklepov. Kljub temu sem bila že v mladosti aktivna športnica. Petkrat tedensko sem imela treninge odbojke, česar moja uboga rama nikakor ni zdržala. A ta malenkost me ni ustavila, pridno sem trenirala polna 4 leta. Še sreča, da sem nehala trenirati, še preden bi ponavljajoča poškodba pustila trajne posledice. Vsaj tako sem takrat mislila.

Šport pa je bil še vedno moja droga. Hoja, kolo, smučanje ... Lepega dne sem padla na drsalkah in si zlomila hrbtenico. Na srečo je bil le eden od stranskih odrastkov vretenca, zato sem bila prepričana, da bom kmalu spet na nogah. Po treh tednih v postelji in enem tednu na invalidskem vozičku sem vstala in teden kasneje sem smučala. Vsi vemo, da se kost celi 3 tedne in takšna majhna poškodba me že ne bo ustavila! Do konca zime sem hodila na Pokljuko teč na smučkah, z bolečino pa sem opravila tako, da sem jo ignorirala. Spomladi sem se spet počutila močno in tudi to poškodbo sem premagala brez posledic. Vsaj tako sem takrat mislila.

Jeseni sem se vpisala na karate. Na treningih sem uživala in spomladi sem bila pripravljena na prvo borbo za višji pas. Ampak na ogrevanju ... brcnila sem v zrak, pri tem pa mi je spodneslo koleno ... to je bila poškodba, ki me je zares ustavila. Stara sem bila 21 let.

Sprva sem bila prepričana, da bom tudi to premagala sama. Izpahi pogačice so v naši družini nekaj, kar se ženskam dogaja večkrat na leto in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to začelo dogajati meni. Komaj so me prepričali, da sem šla na urgenco, na slikanje z magnetno resonanco pa seveda nisem hotela čakati 9 mesecev. Saj takrat bom že veselo skakala okrog.

No, čez devet mesecev me je še vedno bolel vsak korak, a vseeno sem hodila, ker sem bila noseča. Vsi vemo, da je gibanje nujno za zdravje. In seveda sem imela ReiKi, s katerim sem uspešno obvladovala bolečine. 

Rodila se nama je hčerkica Živa, ki sva jo oba zares želela. Biti mama pa pomeni, da bežanje pred bolečino s športom ni več možno. Čeprav smo bili veliko na svežem zraku, to ni tisto gibanje, ki ti srčni utrip požene preko 200 udarcev na minuto, da telo v stiski izloči hormone, ki ugasnejo bolečino. To je bila vsa ta leta moja droga, ydaj pa sem bila kot odvisnica brez možnosti umika v svojo priljubljeno omamo. Ostal mi je le še ReiKi.

Pri delu z energijo pa včasih cilja ne dosežeš po ravni poti. Ne, najprej sem morala doseči najnižjo točko. 

Ko je Živa odraščala, sem se spet lahko več gibala. A po letih čepenja doma in otroških sprehodov moje telo ni bilo več tako močno kot prej. Koleno je začelo škrtati in vedno bolj boleti. Sklenila sem, da bom to premagala tako kot vedno do sedaj - s treningom, ignoriranjem bolečine in delom z energijo. V nekaj letih sva z možem počasi pridobila kondicijo in leta 2018 sva se po 10 letih ponovno povzpela na Triglav. Koleno me je sicer bolelo in grdo škrtalo, a če zmorem ta vzpon, je gotovo vse v redu.

Čez dobre pol leta, ko sem se vlekla po domačih stopnicah v prvo nadstropje sem se zalotila z vprašanjem v glavi - ali bom lahko naslednje leto sploh še hodila? Koleno je grdo škrtalo in res zelo bolelo, bolel pa me je tudi kolk, hrbtenica in kdo ve kaj še vse. 

Končno sem se usedla sama s sabo in se pošteno pogovorila. Čas je bil, da odložim svojo trmo, ki mi očitno ni tako dobro služila, kot sem verjela. Čas je bil, da se neham boriti s svojim telesom in sprejmem pomoč. Dala sem si obljubo - v enem letu bom hodila brez bolečine. Če se to ne bo zgodilo, bom šla do osebne zdravnice in če bo potrebna operacija, bom pač šla. In s tem namenom sem začela delati ReiKi vsak večer.

Kakšen teden za tem so mi predlagali, naj grem k fizijoterapevtki - in sem šla. Tako ReiKi pač deluje, pomaga ti videti nove možnosti, ki so že ves čas tu. Spominjam se, da nisem imela pojma, kaj me čaka. Mislila sem, da bom dobila neke vaje, ki jih bom doma pridno delala in mogoče bo kaj iz tega. O, kako sem bila presenečena! Fizijoterapevtka me je poslušala (kar se mi žal pri zdravniku nikoli ni zgodilo), nato pa testirala gibljivost prizadetih sklepov (to je bil zame popolnoma nov pristop) in naredila čisto osnovno terapijo. To je v mojem telesu sprožilo takšno reakcijo, da sem se vsa tresla kot šiba na vodi. In ko sem šla po stopnicah nazaj do parkirišča, sem dejansko lahko hodila! Ko sem se usedla v avto, sem se razjokala. Ne bo mi treba na operacijo! Zakaj sem v svoji trmi čakala 8 let, da sem končno sprejela pomoč? Glavno je bilo, da bom končno bolje.

Fizijoterapevtko sem obiskovala vsak teden skoraj celo leto in prav vsak sklep v mojem telesu je začel kričati po pozornosti.  Ni bilo prizadeto samo koleno, v ramenih sem imela tako omejeno gibljivost, da rok sploh nisem mogla dvigniti nad glavo. Ampak to sem opazila šele, ko se je s terapijo stanje izboljšalo. Od odbojke so bili poškodovani tudi prsti in zapestja. Zvini gležnjev so bili v mladosti moja vsakdanjost in ker me nikoli niso zares boleli, si nisem predstavljala, da so pustili posledice. Le vsako jutro so me stopala bolela kot bi hodila po žebljih! In hrbtenica? Izkaže se, da je mesto zloma neposredno povezano z mišicami, ki držijo koleno. Poškodba hrbtenice je verjetno ošibila koleno in prispevala k poškodbi. 

Moje telo se je postopno vračalo v ravnotežje, vsakodnevna opravila so postajala vse lažja in stopnice niso bile več nepremagljiva ovira. Na terapijo sem hodila vedno bolj poredko, saj sem potrebovala vse manj pomoči. In glej, kako čarobno deluje energija - eno leto po mojem sestanku s seboj sem hodila brez bolečin. Vsaj po ravnem. Jeseni sva spet stala na naši najvišji gori :)

A škrtanje v kolenu je ostalo. Poiskala sem drugo fizijoterapevtko, ki je bližje mojemu domu in ta me je končno prepričala, da sem šla na magnetno resonanco. "Tole bo obraba hrustanca pod pogačico." Uh, kakšno olajšanje! Ves čas sem se bala, da so strgane kakšne vezi. Vem, obraba hrustanca pri 32 letih ni lepa diagnoza, a vsaj vse strukture so na svojem mestu. Spet sem se usedla sama s seboj in sklenila, da poiščem še več pomoči. Začela sem delati ReiKi z namenom, da se moje telo vrne v dobro formo. 

Totalna karantena se je končala in začela sem delati kot maserka. Najprej je bilo treba najti prostor, kar je bilo težje, kot sem si mislila. V procesu iskanja sem "po naključju" srečala osebnega trenerja. Izmenjala sva par besed in vedela sem, da mi bo pomagal. Tako pač deluje ReiKi - končno vidiš možnosti, ki so ti bile ves čas na voljo :) Čez kakšen teden sva začela s treningi. 

Spet so rezultati presegli vsa moja pričakovanja. Vajena sem bila kričečih trenerjev, ki so moje omejitve videli kot oviro, ki jo premagaš z več kričanja. Osebni trener pa me je samo poslušal. In kar je bilo še bolj pomembno, opazil je moje šibkosti in vsak trening prilagodil mojim trenutnim sposobnostim. Napredek je bil bliskovit. To leto sva lahko Triglav obiskala že poleti, brez škrtanja v kolenu! 

Končno lahko rečem, da sem na dobri poti do popolnega okrevanja. Čeprav mi je genetika razdelila karto šibkih vezi, je moje telo spet močno, ker me zdaj podpirata fizijoterapevtka in osebni trener. Verjamem, da je moja pot skozi bolečino iz mene naredila boljšo terapevtko. Ker je bila bolečina toliko let moja prijateljica, jo zelo dobro poznam, poznam pa tudi pot ven, saj sem jo prehodila.