Smo ženske sodnice, ki odločamo, ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne?

K pisanju članka, pogleda me je spodbudila naslednja trditev: »Ženske zbolimo zaradi ljubezni«. Zakaj? Ker je moje teoretično znanje popolnoma drugačno. To znanje pa potrjujejo tudi moje življenjske izkušnje in življenje, ki ga živim danes. Dan za dnem, izkušnja za izkušnjo.

Torej moj pogled, izkušnje, zavedanje pravijo, da je Ljubezen temeljna potreba, iz katere izvira življenje. V knjigah je celo zapisano, da dojenček brez maminega dotika in s tem ljubezni sploh ne bi preživel.

Res pa je, da je definicija ljubezni lahko od človeka do človeka različna. Do danes sem se srečala s številnimi, nekaterimi pogosteje, drugimi redkeje:

• Ljubezen je, če te ima nekdo rad.
• Ljubezen je, ko ti partner prinese rožico.
• Ljubezen je, če ti drugi vračajo spoštovanje.
• Ljubezen je, ko se sprehajaš po gozdu in poslušaš petje ptičkov.
• Ljubezen je, ko si v notranji harmoniji.
• Ljubezen je vse, kar obstaja.
• Itd.

Smo ženske morda sodnice, ki odločamo, ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne?

Različni pogledi, različne definicije. Vendar kako je lahko ljubezen odvisna od tega, ali partner dragi prinese rožico ali ne? Kako je lahko ljubezen odvisna od ene rože in druge osebe? Ali od tega, kako se drugi obnašajo do nas? Ali sploh od zunanjega sveta? Smo ženske morda sodnice, ki odločamo, ali nam drugi dajejo ljubezen ali ne? Žal mi je, če je katera mislila tako, vendar to je popolna iluzija!

Ljubezni ne moremo soditi, lahko jo le živimo

Ljubezni pač ne moremo soditi, je ne moremo kupiti, niti podariti in prav tako nam je drugi ne morejo dati! Ljubezen lahko samo živimo, saj je v nas samih, v vsakem posamezniku. Speča ali živeča obstaja v nas in mi smo tisti, ki držimo v roki daljinca, ali jo bomo vklopili ali izklopili ...

Če partner ne prinese rožice svoji dragi, ko je ona to željno pričakovala ... Verjamem, da je razočarana, da je žalostna. Ampak ne zaradi rožice in partnerja, temveč zaradi notranje neizpolnjene potrebe, ki je lahko samo v njej in ne v zunanjem svetu, dogajanju. Morda je to notranja vrednost, notranja lepota, notranja ljubezen ali/in notranje spoštovanje.

Zanimivo mi je tudi velikokrat že slišano »normalni partner«. Kdo pa je sploh normalni partner? Kakšen je moški, ki je normalen? To je zelo relativno. Za nekatere je tak, ki se lepo obnaša in oblači, za druge tisti, ki je pošten, za tretje tisti, ki je zabaven ... in vse to je spet relativno. Kaj je normalno, pošteno, zabavno itd., je zapisano v naših možganih kot program, ki smo ga naložili skozi vzgojo in kasnejše življenje.

Ženska, ki je v otroštvu doma dan za dnem gledala pijanega očeta, ki pretepa njeno mamo, bo v življenju zelo verjetno izbrala prav takega partnerja. Ker je to videla in ponotranjila, da moški pač taki so, in tako se je naučila živeti. Ob moškem, ki bi jo objemal, preživljal z njo mirne dneve, hodil ven s prijatelji, prihajal domov in zaspal z njo v objemu, ne bi prav dolgo zdržala.

Saj vendar tako ne zna živeti. 'Navodil' za takšno življenje med odraščanjem ni prejela. Če pa jih želi, jih lahko prejme, in sicer s poglobitvijo vase, z opustitvijo starih vzorcev načina življenja in z osvojitvijo novih uvidov, novih načinov, kako živeti drugače. Alkohol in pretepi v domačem okolju niso usoda, ki je zapečatena, ampak možnost za naprej, za spremembo, za oblikovanje prihodnosti, če si seveda sploh želi drugačnega življenja.

In zakaj potem nastajajo bolezni?

Je rak res kazen? Lahko si razlagamo, da je rak kazen, lahko tudi, da je darilo, in lahko, da je zadnje opozorilo. Rak pa je lahko tudi rezultat dosedanjega življenja, ki ga je živel oboleli. Ne sestra, ne mati, ne partner, ne šef, ne ljubimec, ne soseda …, ampak tisti, ki je zbolel.

Kako potem spremeniti življenje?

Notranje dogajanje posameznika in srce sta povezana. Kadar so prepričanja, notranji vzorci, koncepti v našem mišljenju v nasprotju s tem, kar si v sebi želimo, kar želi naše srce, je to prvi korak za kasnejšo manifestacijo bolezni. Ne, od enkrat se to ne zgodi, vendar leto, dve, tri … pet let takšnega neskladnega življenja in pokaže se rezultat.

• Če pa se življenje rojeva iz ljubezni in živimo v skladu z njo, v prvi vrsti do sebe ...
• Če delujemo iz hočem, želim, in ne iz moram, treba je ...
• Če v nas vibrirata radost, izziv, in ne strah in skrb ...
• Če si kreiramo svoj svet in ne igramo žrtve ...
• Če smo v sozvočju s seboj, se ne dušimo, oviramo, temveč živimo v polnosti ...

Potem je zdravje edini 'puzzle', ki paše na tako življenje.

Žal pa je velikokrat tako, da dokler zadeva ni resna, dokler huda bolezen ni potrjena, življenje teče po ustaljenih tirnicah, z vsakodnevnimi stresi, obtoževanji, godrnjanji, z mislijo in prepričanjem: »Ah, saj bo bolje!/Saj se bo spremenil!/Saj bodo prišli boljši časi!/Ah, še to leto preživimo, potem pa bo naslednje leto povsem drugače!« Ha, pa ne bo! Zakaj? Zato ker je zunanji svet naše ogledalo. Ker se v zunanjem svetu dogajajo stvari in so videti natanko tako, kot so prepričanja, vzorci in mišljenje v naši glavi.

Popolnoma se zavedam, da vas je polovica od začetnih bralcev že zdavnaj nehala brati, da nekateri berete in se vam kadi iz ušes in da je komaj kdo, ki trenutno prikimava tem vrsticam. Ja, vem, boli. Tudi mene velikokrat. Tudi jaz sem tista, ki je kdaj užaljena in kritiziram zunanji svet. Vendar se zavedam vsega napisanega in z rednim poglabljanjem vase, v svojo notranjost, spreminjam svoj pogled na zunanji svet. V svet, ki mi je všeč, ki ga želim živeti in v katerem živijo Ljubezen, Radost, Notranja Moč, Mir, Svoboda …, in ne strah, skrb, bolečina, zamera itd.

Vsem in vsakemu posamezniku izmed nas vse dobro!