Novinarka, ki me je pred kratkim intervjuvala, me je vprašala, ali se mi zdi, da slovenski učni sistem omejuje mlade pri razvoju njihovih zmožnosti.
Moje stališče je, da jih ne omejuje, rekla bi, da jih zgolj premalo podpira.
Pred kratkim sem delala terapije s 13-letnim fantkom, ki je pristal na psihiatričnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani z diagnozo obsesivno-kompulzivne motnje.
Že ko sem ga prvič videla, sem ugotovila, da je matematični genij.
V osnovni šoli ga na primer niso dovolj podprli pri razvoju njegovih izjemnih sposobnosti na matematičnem in fizikalnem področju, želeli so ga zgolj vključiti v sistem, ne da bi kakorkoli izstopal.
Že če bi ga priznali kot izredno sposobnega na tem področju in mu omogočili dodatne ure matematike na ravni, ki jo dosega, bi lahko bilo njegovo življenje takoj drugačno.
Tudi obsesivno-kompulzivna motnja v resnici ni šibkost, ampak povečana kapaciteta zaznavanja okolice, ki je ti ljudje ne znajo prepoznati in z njo ne znajo delovati. Z orodji Accessa lahko otroke naučimo, kako uporabiti svoje zmožnosti in svojo drugačnost, da kreirajo še več in da jim je to v korist.
Če ste že začeli verjeti naslovom novic glede sindroma ADHD, avtizma in obsesivno-kompulzivne motnje kot hitro rastočega problema pri današnjih otrocih, kot da je to zelo slaba stvar, boste tukaj dobili drugačen pogled.
Gary Douglas, ustanovitelj Access Consciousnessa, pravi, da je to v resnici mutacija vrste na višjo raven, in ne na nižjo. In to niti približno ni tako slabo, kot vam želijo prikazati.
Gary in Diva Diaz sta skupaj ustanovila seminarje z naslovom X Men, ki so ustvarjeni za vse tiste, ki izstopajo povsod, kjer se pojavijo. Več informacij o seminarjih in delavnicah X Men najdete TUKAJ.
Za družbo so ti ljudje posebneži in večinoma označeni kot hendikepirani. V resnici pa so nadarjeni.
Gary bi rekel: “Jaz ne mislim, da si nezmožen, v resnici si nadzmožen.“
Pomislite tudi na Thomasa Edisona in Alberta Einsteina. Vsi ju poznate. Danes, ko slišimo njuna imena, vsi takoj pomislimo: »Genija, briljantnost, izumitelja, spreminjevalca sveta ...« V času njune mladosti pa so imeli učitelji, starši in drugi odrasli iz njune okolice drugačno stališče.
Einsteinovi starši so bili zaskrbljeni, da je njihov otrok učno nezmožen. Tudi pri devetih letih je imel govorne težave in pomanjkljivosti. Pravijo, da se je izogibal drugih otrok in imel nenavadna razpoloženjska nihanja. Učitelje je kljub njegovemu uspehu pri matematiki ves čas skrbelo, da je umsko zaostal. Čeprav je bil Einstein v splošnem zelo uspešen študent, je bil učni sistem zanj ves čas ogromna frustracija.
Thomas Edison je bil dislektik. Sedenje pri miru in pomnjenje informacij, ki so jih predajali učitelji, zanj preprosto ni delovalo. Njegovi učitelji so mu napovedovali mentalno bolezen in obvestili njegove starše, da ne more več obiskovati pouka.
Tomas pravi, da se spomni, kako nikoli ni mogel delovati v šoli. Vedno je bil zadnji v razredu. Počutil se je, kot da ga nihče od učiteljev ne razume in da oče zanj misli, da je neumen. Na srečo je bila njegova mama drugačnega mnenja in se je odločila, da ga bo poučevala sama.
Oba moža sta ogromno prispevala k razvoju in spremembam na planetu. Oba sta izkusila šolski sistem, ki ju ni prepoznal oziroma ozavestil kot darilo, kar sta bila.
In danes smo tukaj; veliko let kasneje. Kakorkoli se zdi šolski sistem drugačen, kot je bil v 19. stoletju, se je treba zavedati, da večinoma še vedno deluje zelo podobno.
Vodilna miselnost izobraževanja je še vedno prepogosto naravnana po omejenem načelu: »Sedi, bodi pri miru, bodi tiho in se nauči vse, kar so ti povedali. Uči se za test. Zapomni si odgovore. Barvaj znotraj vrstic. Ne razmišljaj zunaj okvirjev. Ne postavljaj preveč vprašanj. Ne izstopaj. Ne bodi preveč drugačen. Delaj, kar so rekli.«
Otroci, ki ne spadajo v ta koncept, so označeni z nalepkami 'nezmožnosti', kot so ADD, sindrom ADHD, obsesivno-kompulzivna motnja, avtizem in podobno.
Kaj, če so te 'nezmožnosti' v resnici zmožnosti? Kaj, če imajo otroci, ki štrlijo iz šolskega sistema, talente in kapacitete, ki so veliko večje od vsega, kar smo do zdaj ozavestili? In kaj, če je priznanje veličine in briljantnosti teh potentnih bitij to, kar je v resnici potrebno, da ustvarimo drugačne možnosti v našem šolskem sistemu in za ves planet?
Koliko Thomasov Edisonov in Albertov Einsteinov smo zgrešili? Koliko briljantnih kreatorjev s kapacitetami in zmožnostmi, ki lahko dobesedno spremenijo življenje, kot ga poznamo danes na tem planetu, smo spregledali? Preprosto zato, ker niso spadali v naš kalup?
Kaj, če bi živeli na planetu, kjer bi bil VSAK otrok opolnomočen, da bi lahko vedel, kar v resnici ve? Da bi vsi vedeli, da lahko smo in ustvarimo, karkoli si izberemo? Si predstavljate svet, v katerem bi imeli dostop do orodij, ki bi nam omogočala, da to ustvarimo?
Glede učnega sistema se lahko začnemo spraševati, kaj lahko še dodamo ali spremenimo, da še bolj podpremo otroke pri tistih stvareh, za katere so nadarjeni in v katerih uživajo. Pomembno se mi zdi tudi spodbujanje podjetništva in razvoja samostojnih idej, ki so vedno bolj ključne v današnji družbi. Treba se bo samostojno znajti in ne več iskati varnosti, ki v resnici ne obstaja. Edina varnost je v zavedanju sebe in svojih zmožnosti, da lahko ustvarimo vse, kar je naša vizija.
In kaj, če je zdaj čas? Kaj, če imamo orodja?
Kaj, če je nova vizija že pripravljena za nastanek?
Prosim, izberimo jo!
Če začutite, da bi bil individualni tretma Access barsa za vas, sem tu za vas. Na osebnih srečanjih s pomočjo terapije Access Bars ali drugih telesnih procesov energijsko odklenemo telo in odpravimo omejitve s področij življenja in telesa, ki za vas ne delujejo in kjer si želite spremembo.
inspiracije