Podala se je na pot. Z pričakovanji, podporo, strahom ali bo zmogla. Sledili so ji in jo spodbujali.
Objela jo je tema.
Počasi en za drugim so jo zapuščali. Za trenutek se je počutila sama, a vedela je, da ni. Hodila je.
Zeblo jo je.
Domači so ji govorili, da ima vse. Da naj ne hodi. Naj se vrne.
Ni vedela zakaj mora iti, a je šla.
Ni vedela zakaj se ne ustavi, če tako boli. Vedela je le to, da gre naprej.
Ni vedela kaj bo, vedela je le da gre naprej.
Veter jo je slačil.
Pustila je, naj jo slači, čeprav jo zeblo.
Želela je iti nazaj. Želela je odnehati. A vedela je, da gre naprej. Našla je način kako se ogreje.
Padal je dež in jo popolnoma slekel. Odpadlo je vse, kar je nosila. Ostala je samo ona.
Hodila je, čeprav ni videla ničesar. Tema.
Čutila pa je mir. Čutila je svobodo. Čutila je lahkotnost.
Čutila je, da ni več tako kot je bilo. Videla je Svetlobo.
Je to zdaj sreča? Je to kar sem iskala? Je to prava pot?
Sledila je Luči.
Prišla je do Luči in objela. Objela svetlobo.
Tema se je združila z svetlobo.
Ljubezen in Hvaležnost.
Spoštovanje
Zaupanje
Nežnost
Pozornost
Da draga moja…vse to si ti…zdaj končno to čutiš, a ne…občutek je božanski, a ne?
inspiracije