Kaj se dogaja na energijskem nivoju, ko plešemo z nekom – na plesišču ali skozi življenje?

Vedno, ko nam je učitelj/-ica zavestnih plesov dejal/-a: 'Pojdite v pare!', mi ni bilo všeč. Sprva. Nato sem se učila in raziskovala in zdaj se plesa v paru veselim. Ta članek je več kot dobrodošel za vse, ki želite poglobiti ali na novo odkriti zavestni ples v paru in ga napraviti prijetnega. Zanj me je navdušila Andrea Juhan, ustanoviteljica zavestnega giba Open Floor. Njen članek bom povzela ter ga nadgradila z razlago tega, kaj se dogaja na energijskem nivoju, ko plešemo z nekom – na plesišču ali skozi življenje. Nato pa bom opisala še svojo izkušnjo. Ste za ples?

Andrea Juhan v članku Take a partner opozori na dejstvo, da je navodilo za delo v parih del našega življenja v vseh obdobjih, tako v šoli, službi kot pri drugih dejavnostih. Pa vendar se pri tem soočamo z izzivi. Namen dela v parih je, da se povežemo, spoznamo, se naučimo ali ozavestimo kaj novega ter podelimo svoja spoznanja. Varnejši in prijaznejši ko je ustvarjeni prostor, znotraj katerega je skupina, bolj se bomo želeli povezovati in deliti svoje uvide.

Zaradi boljšega povezovanja se je uveljavil 'welcome drink' – pijača dobrodošlice, ker se v naši družbi ljudje ne znajo več odpreti drug drugemu in se povezati na naraven način. Vez ustvari alkohol. (V zavestnih plesih je alkohol seveda izključen. Op. a.)

Andrea opiše nekaj najbolj običajnih odzivov na navodilo: »Pojdite v pare.«:
1.      Plesalci se začnejo ozirati za nekom, ki jim je najbolj domač, varen ali poznan, namerno pa spregledajo vse nove in njim tuje soplesalce.

2.      Tisti, ki ne dobijo takoj partnerja, začnejo tavati naokoli, da bi nekoga našli. Če zavrnitev v njihovih življenjih ni ponavljajoč se dogodek, bodo vztrajali z nasmehom na obrazu, dokler ne najdejo nekoga.

3.      Tisti, ki imajo rano zavrnitve in neopaženosti iz zgodnjega otroštva, občutek, da niso izbrani, ter občutek, da jih okolica ne mara, bodo zmrznili in opazovali, kdaj jih bo spreletel občutek sramu, ko bodo drugi opazili, da so ostali sami. 

4.      Dva se bosta raje obrnila proti učitelju kot drug proti drugemu in bosta imela za izgovor, da navodila niso bila dovolj jasna, ali pa jima bo prostor take intimnosti prevelik zalogaj.

5.      Nekaj ljudi odide na WC.

6.      Nekateri začnejo gledati v tla in sporočajo drugim, da ne bodo šli v pare, ker imajo veliko svojih razlogov.

7.      Nekateri plesalci iz različnih manjšin, priseljenci, čakajo, da bodo izključeni, neopaženi, marginalizirani ali kaznovani.

8.      Moški gledajo ženske, ženske iščejo varnost v drugih ženskah ali istospolno usmerjenih.

9.      Nekateri si zaradi utrujenosti in nerazpoloženosti poiščejo nekoga, ki je 'lahek zame', karkoli že to pomeni v njihovih glavah.

Andrea poudari, da ljudje povsod v teh rešitvah iščejo 'preference over presence' – ko izbiramo partnerja, so za nas prednosti in ugodnosti pomembnejše kot sama prisotnost. Po eni strani je to naš notranji mehanizem, ki nas opozarja na nevarnost, vendar danes po vsej verjetnosti nismo več v nevarnosti (takšen način izbiranja pa nas stane lastne prisotnosti, op. a.).

Andrea nas povabi, naj izberemo novo možnost, ki je prisotnost in ne prednost ali ugodnost. Nato opiše vrste prisotnosti ter kaj se zgodi, ko izberemo prisotnost:

1.      Fizična prisotnost. Občutimo telesne zaznave: ugodje, neugodje, napetost, težo, kakšna je moja telesna drža, ali imam nasmeh ter kakšen, ali imam stisnjeno čeljust, ali gledam v partnerja ali ne. Na tak način čutim svoje telo in opazujem, kako se povezujem s partnerjem na fizičnem nivoju.

2.      Čustvena prisotnost. Lahko čutim, da se mi odpirajo čustva. Ne poskušam jih zatreti. Vzamem si prostor, da občutim čustvo, ko gre skozi moje telo. Lahko čutim: strah, skrb, všečnost, ljubezen, radost, ravnodušnost, vznemirjenje, privlačnost, odpor ... V svojih občutjih se pokažem pred partnerjem.

3.      Kognitivna (razumsko-spoznavna, op. a.) prisotnost. V glavi slišim zgodbe, ki si jih namislim glede svojega partnerja ali glede svoje povezanosti z njim: ali sem mu všeč, ali sem partner, ki si ga je želel, ta oseba ni zmožna biti z mojo prisotnostjo – ne more me 'srečati' … V zgodbah smo prisotni, jih spustimo in namesto zgodbe izberemo prisotnost in radovednost.

4.      Brezmejna prisotnost. Zmožni smo posedovati in iti v širše polje izkušnje ali vira prisotnosti. Zmožni smo srečati to osebo na nivoju, ki je večji od moje ali njegove identitete, in se uglasimo na stvari, ki si jih delimo kot človeška bitja. Zavedam se števila ljudi na tem planetu, kako malo jih srečam v svojem življenju ter da je ta oseba nasproti mene ena izmed teh. Razmišljam, kdo so in kaj bodo prispevali k moji izkušnji.

Ko izberem prisotnost, izberem, da se čutim v polnosti na vseh možnih nivojih, tudi tistih, ki se jih morda v danem trenutku še ne zavedam. Andrea opozori na dejstvo, da umetnost povezovanja ni lahka in da ne pride naravno. To znanje moramo skozi različne vaje, izkušnje, ponovitve kultivirati znotraj sebe skozi daljše obdobje. In v tem moramo tvegati ter biti dovolj radovedni in navdušeni ob novih spoznanjih.

Končni rezultat take odločitve je, da se dva človeka, tujca ali znanca, povežeta v paru z odprtostjo in radovednostjo in oba sta se drug drugemu zmožna pokazati utelešena in prisotna.

Kaj pa se dogaja v delu v parih na energijskem nivoju?

Naj ponovimo osnovno energijsko anatomijo: v telesu je sedem energijskih centrov oz. čaker (ter nekaj dodatnih nad glavo in pod korensko čakro); ob hrbtenici teče osrednji kanal energije, ki se povezuje v neskončnost navzgor in navzdol, in s tem pretokom neskončnosti smo povezani z vsem, kar je v enosti; fizično telo obkroža naše energijsko polje, ki je sestavljeno iz več plasti. (Za natančnejši opis našega energijskega sistema priporočam v branje dela Barbare Ann Brennan.)

Da stojimo polno v svoji prisotnosti, povezanosti z vsem, kar je, in v ravnovesju, morajo biti naši energijski centri svobodni, pretočni in sinhroni. Bolj ko smo zavestni in prebujeni, na globljih ravneh se lahko odpirajo naši centri. Da stojimo v polnosti ob izbrani osebi, s katero plešemo v paru (ali opravljamo katero drugo življenjsko nalogo), moramo imeti osvobojene predvsem spodnje tri centre: korensko, sakralno in čakro solarnega pleksusa. To je pogoj, da smo povezani s svojim pravim bistvom, ki se zrcali v srčnem centru. V zdravih odnosih nimamo toliko horizontalnih prepletanj skozi spodnje centre (in kasneje, ko smo že bolj zavestni, tudi ne skozi zgornje centre).

Ljudje imamo težave v odnosih iz različnih razlogov, vendar vse pripeljejo do dejstva, da ne stojimo polno prisotni v spodnjem delu telesa. Tam se energijsko zapletamo oz. smo zapleteni s številnimi ljudmi, od staršev naprej. Seveda smo zapleteni tudi v višjih centrih, vendar so spodnji ključni, da lahko svobodno izražamo sebe s spoštovanjem do drugih. Ko so spodnji centri harmonično postavljeni, se veliko manj zapletamo tudi skozi zgornje centre.

Če nas stisne ob navodilu: »Gremo v pare«, skozi izbiro prisotnosti (glej zgoraj) začnemo opazovati, kaj se dogaja z našo energijsko strukturo. Znaki, ki nam kažejo, da ne stojimo v polni prisotnosti, so: stisnjen presredek, plitko dihanje, napetosti v trebuhu, občutek utesnjenosti … Ko postanemo bolj senzitivni, lahko zaznavamo, da se začnejo ustvarjati različne energijske povezave skozi trebuh, to pa nakazuje na nespoštljiv vdor v naše polje (največkrat podzavesten, nenameren). Moramo se zavedati, da s svojo zakrčenostjo na prvem mestu ne spoštujemo sebe, saj si ne vzamemo prostora, ki je naš. S tem v resnici povabimo druge v svoje polje. To ni kritika, moramo se namreč zavedati, da za tem stoji veliko razlogov, pretekle travmatične izkušnje … Je pa naša naloga, da v zavestnih plesih to začnemo ozaveščati.

Nekateri plesalci pa bodo ob navodilu: »Gremo v pare« nemudoma začeli iskati ljudi, ki so jim prijetni oz. ki jih želijo za partnerja (glej zgoraj). S tem ni nič narobe, vendar če tega ne počnemo iz popolne prisotnosti, ampak iz 'predatorske' energije ali iz razloga, da se želimo izogniti nečemu, začnemo energijsko grabiti in vstopati v prostor drugih, tako se povezujemo horizontalno skozi prve tri centre. Dobimo to, kar smo želeli, vendar tudi v tem primeru nismo svobodni in ne moremo plesati svojega bistva, lahko celo delujemo vsiljivi … Spet, to ni kritika ali navodilo za 'pravilno' delo. Je povabilo, da stopimo v svojo prisotnost in začnemo opazovati, kako se odzivamo.

Naj opozorim, da je to le nekaj opisov, kaj se lahko zgodi na energijskem nivoju, ko delamo v parih. Energijski svet je zelo kompleksen in zapleten, vsak posameznik ima določene posebnosti in težko je te pojave opisovati in se izogniti posploševanju. Tukaj je le orisana struktura in nekaj osnovnih smernic ter povabilo, da razmislite o svojem povezovanju z drugimi ljudmi.

V Plesu Srca je glavno vodilo, da plešemo svoje bistvo, ki se zrcali v naših srcih, torej plešemo svojo resnico, ki nas vodi do našega Višjega Jaza – pravega sebstva. Skozi ples odkrivamo svojo pot, ki jo potem tudi lažje živimo. Predpogoj, da pridemo v stik z globljimi deli sebe, pa je, da stojimo v svojem telesu polno prisotni – utelešeni. Začne se z dihom, ki teče skozi celo telo, sproščenim presredkom – korensko čakro – ter mišicami medeničnega dna in mehkim/čutečim trebuhom. Ples v paru je pri tem delu zelo dobrodošel, saj ko enkrat osvojimo to znotraj sebe, šele vidimo, kaj smo zares naredili, ko stopimo z nekom v par. Ali res še stojimo v svoji lastni prisotnosti?

In ali znamo dopustiti dejstvo, da skupaj v paru ustvarjava novo prisotnost, ne da bi izgubili sebe? V varnem prostoru zavestnega plesa dobimo odlično priložnost, da raziskujemo in opazujemo, kaj se dogaja v našem fizičnem in energijskem telesu. Korak za korakom lahko spuščamo napetosti, se mehčamo in obenem postajamo jasnejši in odločnejši. Sledimo sebi in skupaj soustvarjamo ples. Torej se ne prepustimo partnerjevemu ritmu, ampak ustvarimo nekaj novega, se igramo. Na nas pa je, da naredimo prvi korak k sebi in se začnemo osvobajati horizontalnih povezovanj ter stopimo v svojo vertikalnost – v svoj kanal, ki je povezan z našim pravim Jazom. (Ne pa da čakamo, da bomo dobili idealnega partnerja (za ples)). Od tu se je povezovati z ljudmi, sploh v plesu, nadvse lepo.

Sama se na začetku nisem želela povezovati z drugimi v plesu. Vedno sem bila globoko v svojem toku in ritmu. Povezovanje z drugimi me je zaustavljalo, jezilo in mi odvzemalo energijo. Še manj pa sem se želela povezovati v trenutkih, ko sem bila v prostorih teme in se nisem počutila dobro. Zaradi spoštovanja učiteljev in skupine sem skoraj vedno upoštevala navodila in si nadela na obraz masko s smehljajem, češ, vse je v redu. Vendar sem globoko v sebi imela tudi odprto srce za raziskovanje.

Moja prva ugotovitev je bila, da ko sem bila na tleh, me je povezovanje v bistvu dvignilo. V meni je začela tleti hvaležnost do plesa v parih in soplesalcev, da mi tako zelo pomagajo le s svojo prisotnostjo plesa. Drugo spoznanje je bilo, da ko sem se v plesu počutila dobro, sem v paru predala ta svoj tok drugemu. Sama sem se odločila, da sledim njegovemu/njenemu toku, ker bo moj tok preprosto preveč zanje in ne bodo vedeli, kako naj plešejo z mano, in se me bodo morda bali ali me obsojali. Neki del mene je začel skrbeti zanje, namesto da bi skrbel zase in za skupno soustvarjanje.

V obeh primerih nisem stala v sebi. Spodnjih centrov nisem imela ozaveščenih in povezovala sem se horizontalno, zato me je samo povezovanje odbijalo. Vedela sem namreč, da bom s tem izgubila sebe ali pa da ne bom imela nič za pokazati. Bolj ko je moj dih s prisotnostjo tekel v spodnji del telesa, bolj jasno sem bila povezana z višjimi deli sebe, ki so se zrcalili v mojem srcu. Z drugimi besedami, naučila sem se držati svoj prostor. V taki utelešenosti sem prišla do povezovanja z drugimi, ki me je osvobajalo, navdihovalo, osrečevalo in rojevalo mojo kreativnost.

Ker smo na tem planetu zato, da sobivamo skupaj, vas lepo povabim, da naslednjič, ko boste plesali v paru skozi življenje, zadihate polno v svoje telo in začnete opazovati, kaj se dogaja z vami in partnerjem, ter se vprašate: »Kaj lahko skupaj ustvariva?«

Pa zaplešimo!