Se spomnite, kakšni ste bili, dokler vam ni svet povedal, kakšni bi morali biti? Sama sem, kot majhna deklica, verjela v čudeže. Pogosto sem gledala v zvezdnato nebo in verjela, da bom lahko živela svojo pravljico – takšno, ki si jo bom napisala sama. O tem sem bila trdno prepričana do vstopa v vrtec oziroma v šolo, kjer so se moje sanje in zaupanje v čudeže začeli rušiti kot hišica iz kart.
Življenje je pokazalo drugačen obraz, in kar je bilo sprejemljivo za otroški svet, je postalo nadloga za odraščajočo dobo. Sovrstniki me niso sprejemali in težko se je bilo vklopiti nekam, kamor nikoli nisem zares spadala.
Prej sem živela za čudeže in verjela v to, da se dogajajo, saj so čudeži vendar del narave, toda v nekem trenutku me je življenje zasulo z realnostjo in s stvarmi, ki so me potegnile v vrtinec, ko so moje strasti, talenti in darovi postali največja nadloga. Zakrila sem jih z veliko, temno zaveso, da jih nihče več ne bi videl, in prenehala ustvarjati svoje čudeže.
Tudi če bi mi kdo takrat rekel, da bom iz vse te zmešnjave dobila izkušnje in lahko bolje razumela drobce življenja, bi bila to zelo slaba tolažba za najstnico s slabo samopodobo, samouničevalnimi nagnjeni in sovražno naravnanostjo do sebe v vseh pogledih. Pozabila sem namreč svoj namen, ki se ne nanaša zgolj na to, kar ljudje vidimo in začutimo z 'osnovnimi' petimi čutili.
Ljudje smo pozabili, da smo precej več kot zgolj fizično telo.
Naši spomini na to, kdo zares smo in kakšnih čudežev smo zmožni, se skrivajo v 'junk' DNK, ki ji znanost pravi odpadni material in naj človeštvu ne bi služil, toda v njem so kot delci zgoščeni praspomini na našo preteklost, sedanjost in prihodnost – na našo človeško evolucijo in na našo mogočnost, ki jo kot posamezniki imamo. V tem se skrivata naše resnično bistvo in resnica, kdo sploh zares smo in česa vsega smo zmožni. Vse to bi lahko gledali tudi skozi oči znanstvenofantastičnega filma, tako zelo mogočno in neresnično se zdi.
Nekoč sem slišala, da so znanstvenofantastični filmi, ki delujejo najbolj neresnični, v resnici na neki način najbolj realen prikaz tega, kar se zares dogaja na planetu in zunaj njega, vendar ljudje pogosto olajšano mislimo, da so seveda izmišljotina, kar nas še bolj zaziba v sladek sen, iz katerega se ne prebudimo.
Šalim se, da smo kot Trnuljčica, ki čaka, da jo bo prebudil nekakšen princ, toda morda pa nismo računali na to, da je ta princ v drugačni obliki, ki nas želi na različne načine prebuditi prav vsak sleherni dan? :)
Vedno bolj se spomnim, kaj vse sem kot duša prinesla s seboj na ta planet, in bolj ko se to dogaja, vse bolj nesmiselne se mi zdijo druge stvari, ki sem jih prej sprejemala kot del sebe in resnične zame. »To sploh nisem jaz in kdo v resnici sploh sem?« se presenečeno povprašam ob vsakem novem soočenju z novimi znanji in spoznanji.
Četudi sem 'pozabila' verjeti v čudeže, tudi v svoje lastne, jim zdaj spet dajem možnost in priložnost, da se zgodijo. Čudeži ali kakorkoli že jih imenujemo, so vendar del stvarstva in so možni. Pravzaprav se dogajajo vsak dan. V takšni in drugačni obliki.
Ljudje smo pozabili neke 'delčke' sebe, po nekaterih domnevanjih celo sporazumno, da bi lahko preživeli na poligonu dualnosti, ki se imenuje Zemlja, zato tukaj pogosto delujemo bolj razumsko in za vsako stvar, ki se zgodi, potrebujemo potrditev, merilo, dokaz za obstoj.
Vendar duša nikoli ne potrebuje potrditve, ego je tisti, ki to potrebuje. Tega se vse bolj začnemo zavedati takrat, ko luščimo plast za plastjo s sebe vse nalepke in pridobitve – morebiti vso 'navlako', ki smo jo pridobili v sedanjem življenju, in vedno bolj prihajamo do svojega izvornega bistva, ki vsega tega, v resnici sploh ne potrebuje. Zaveda se namreč, da vse že je in da vse, kar potrebuje, že ima v sebi. Da je vse to bilo 'tam' že od nekdaj in bo 'tam' za vedno, samo pozabili smo na to … In zdaj je čas, da se znova spomnimo.
inspiracije