“Vse, kar je potrebno, da skrijemo svojo ranjeno dušo, je čudovit nepristen nasmeh in ljudje ne bodo nikoli opazili, kako ranjeni smo v resnici.“ (Robin Williams)
Ko so ob koncu življenja vprašali Carla Junga, ali še obstaja upanje za človeštvo, je odgovoril: "Samo če se bo dovolj posameznikov na tem planetu soočilo s svojo notranjo senco. Človek ne doživi razsvetljenja, če si zgolj predstavlja podobe svetlobe, ampak če ozavesti svojo temo. Ker pa je ta postopek neprijeten, ni popularen. "
Kaj je naša senca?
Senca predstavlja našo temnejšo plat osebnosti – to so vsi tisti deli nas, ki jih zanikamo in poskušamo prikriti pred drugimi in celo pred samim seboj: sovraštvo, jeza, sram, krivda, strah, ljubosumje, zavist, egoizem itd.
Od trenutka, ko se zjutraj zbudimo, pa dokler zvečer ne ležemo v posteljo, nosimo na sebi čustvene maske, saj tako lažje zvozimo skozi vsakdan in verjamemo, da bomo tako lažje izpolnili svoje profesionalne in osebne cilje ter 'živeli svoje sanje'.
Med tem zbolevajo naši starši, umirajo naši stari starši, naši otroci so izpostavljeni nasilju v šoli, se ločujemo, najboljši prijatelji so diagnosticirani z rakom ...
A kljub vsemu smo 'v redu' – znova si nadenemo masko z nasmehom in življenje gre naprej.
Zakaj se tako krčevito trudimo prikriti in zanikati svoja prava čustva?
Večina nas je bila vzgojenih, da moramo biti kot otroci v družbi odraslih tiho – vedenjski vzorec, ki smo ga nehote ponotranjili.
Od našega prvega dne so nas hvalili le takrat, ko smo se 'lepo obnašali'. Dobrodošla in sprejeta je bila le svetla stran naše osebnosti.
Ko pa smo pokazali strah, jezo, obup, žalost oz. se z drugimi besedami nismo 'lepo obnašali', smo bili okregani ali celo kaznovani.
Vsa svoja boleča čustva smo postavili v škatlo z napisom 'negativna čustva', za katero nikoli ne zberemo dovolj poguma, da bi jo odprli in v celoti raziskali.
In ker nam kot otrokom ni bilo dovoljeno izraziti ne svojih misli, ne čustev, ne težav in konfliktov z igro, gestami, zvoki ali jezikom, smo odrasli v žalostne, depresivne, jezne, prestrašene odrasle z lažnimi nasmehi, ki smo vedno zgolj 'v redu'.
Do zdaj, ko smo postali izoblikovane odrasle osebnosti, se počutimo tako neprijetno, ko nas preplavijo negativna čustva, da bi naredili KARKOLI, da bi se jim izognili, naj bo to prenajedanje, pitje alkohola, jemanje drog, seks, gledanje televizije, plezanje po gorah, brskanje po internetu ali prakticiranje joge.
Duhovni obvoz je senčna stran duhovnosti
'Najbolj poduhovljeni' poskušajo uiti temačnemu delu sebe, tako da ...
Tisti 'najbolj poduhovljeni' med nami poskušajo uiti temačnemu delu sebe tako, da prepričujejo in dokazujejo svetu, da so povezani z 'izvorom', da čutijo samo čisto ljubezen, svetlobo in mir, nikoli negativnih čustev.
"Duhovni obvoz je umetnost, pri kateri uporabimo svoja duhovna prepričana, da bi se izognili soočenju oz. zdravljenju svojih bolečih čustev, nerešenih ran in neizpolnjenih potreb. To je stanje izogibanja. Stanje, v katerem se nečemu izogibamo, pa je enako stanju upora. Duhovni obvoz je senčna stran duhovnosti." (Teal Swan)
Zavedati se moramo, da naša senčna stran ni nikoli prav daleč in preži na nas celo v naših najsvetlejših trenutkih v življenju, a ko enkrat skoči izza vogala, je pogosto prepozno.
Prepozno, da bi zbežali od problema, in prepozno, da bi rešili ta 'nenadni' problem. Pridemo do faze, ko se počutimo popolnoma nesposobni, da bi se soočili s svojimi težavami.
Tu se zlomimo fizično in čustveno.
Tu nastopijo kronična obolenja in težke bolezni.
Pri vsem tem pa je najhuje, da se v svetu, ki promovira le veselje in pozitivno osredotočenost, zdaj ko končno padajo maske, počutimo neskončno sami s svojo bolečino.
Kako lahko z vajo osvojimo svojo senco?
Začnemo lahko tako, da s soočanjem s svojo senco dostopamo do vseh čustev, tudi do negativnih.
Za začetek moramo sprejeti in dojeti dejstvo, da nobeno čustvo ni napačno ali pravilno.
Da dostopimo do svojih čustev, je najbolje, da se uležemo, zapremo oči, globoko in umirjeno dihamo ter se vprašamo:
- Kaj čutim v tem trenutku?
- Kje je ta občutek/čustvo v mojem telesu?
- Kaj je razlog, da se tako počutim?
- Kdo ali kaj me sili v tako počutje?
- Kdaj je bilo nazadnje, ko sem se tako počutil?
- Kdaj je bilo prvič, ko sem se tako počutil?
Bodite potrpežljivi in dovolite, da priplavajo na površje kakršnikoli odgovori že.
Naslednji korak je, da začnemo opazovati in smo pozorni na vzorce, ki se ponavljajo v našem življenju ter ob katerih se ne počutimo dobro. To so lahko pogosti nesporazumi s partnerjem ali močne negativne reakcije pri interakciji z otroki ali starši.
Ista vprašanja lahko uporabljamo tudi za dostop do negativnih čustev.
Vprašanja, ki vodijo do naših temačnih prepričanj, so:
- Kaj pomeni zame, če se oseba tako vede do mene?
- Če bi bilo to res, kaj to pomeni zame?
- Kaj še...?
Nekaj splošnih prepričanj senčne strani osebnosti:
- Z mano je nekaj narobe.
- Nisem vreden.
- Ni me mogoče ljubiti.
- Nisem dovolj dober.
- Nihče se ne zmeni zame.
Tehnike za delo na senčnem delu osebnosti so:
- Dnevnik – zapišite vse, kar čutite, mislite, opazite ...
- Pismo – zapišite vse, kar čutite do osebe, s katero ste v konfliktu – ni potrebe, da to pismo nato zares odpošljete.
- Delo z notranjim otrokom – ker je to precej obširna tema, prosim, preberite moj prejšni članek na to temo tukaj. >>
- Meditacija – vstopite v svoja najtemačnejša čustva, dihajte vanje in opazujte, kaj se dogaja.
- Umetnost – nekaj najbolj znanih umetnin na svetu je bilo ustvarjenih prav iz globin naših temačnih aspektov! Začutite svojo temo, raziščite jo, narišite, naslikajte, oblikujte jo, pišite o njej, zapojte, zaplešite, ustvarjajte ...!
Dovolite si sprejeti in razumeti svojo najglobljo temo.
Dovolite si sprejeti in ceniti vsa svoja negativna čustva.
Drznite si usesti se in strmeti v svoj temačni del osebnosti – vse dokler bo sijalo sonce, mu bo sledila tudi senca.
Ena izmed najbolj bolečih izkušenj in hkrati največja nagrada je, ko smo se sposobni pogledati v ogledalo in videti, kdo v resnici smo (in ne kdo bi radi bili). Ko zmoremo to, lahko nastopita mir in zdravljenje.
