Sadhguru pojasnjuje, da iskalec na duhovni poti stremi k temu, da postane popolnoma običajen in niti malo poseben.
Bi si resnično morali prizadevati za graditev samozavestne podobe in občutka samozavesti?
Biti samozavesten je zelo zaželena vrlina v svetu. Čeprav samozavest promovira določeno mero psihološke uravnovešenosti, je žalostno, da tudi duhovni učitelji sprejemajo samozavest kot nekaj pomembnega in dobrega. Z duhovnega pogleda je samozavest (angl. self-esteem, tako self (Jaz) kot esteem (ceniti, občudovati)) težava. Oboje je namreč krhko in negotovo prepričanje. Z mističnega pogleda je zelo dobro, da človek nima vgrajene predstave samoobčudovanja in cenjenja. Če pa nima še ideje o Jazu, je to naravnost čudovito!
Za vsakega avtentičnega iskalca na duhovni poti cilj ni postati uspešen ali poseben. V resnici iskalec išče način, kako postati popolnoma navaden.
Predanost življenju v preprostosti iskalcem ponuja najslajša izkušanja življenja samega, čeprav se zdijo tako zelo preprosta. Največji zakladi se namreč skrivajo v preprostosti.
Predanost preprostosti ni razumsko razčlenjevanje življenja, ampak je popolna predaja in sprejemanje vsega, kar je v našem življenju. Predanost ne vsebuje niti kančka razumskosti in 'zdrave pameti', gre za preseganje obojega.
Predanost pomeni, da si raztopil ves upor v sebi, vsa prepričanja, ki te držijo nazaj, da se lahko Resnica razkrije, tako preprosto kot tvoj dih. Ko resnično (božansko) postane živeča sila v tebi, je vsak trenutek neopisljiva ekstaza. Iskalci se lahko drugim zdijo norci, vendar le oni resnično uživajo v življenju. Zato je predanost najgloblja oblika inteligence.
To ponazarja čudovita jogijska zgodba:
Allama Prabhu je bil velik prerok v 12. stoletju. Nekega dne se mu je približal Goraksha, jogi na poti kayakalpe (starodavna jogijska tradicija, ki v ospredje postavlja revitalizacijo telesa, ki jo dosežejo prek sadhane in stanja bhuta siddhi. Zgodbe pripovedujejo, da jogiji te tradicije lahko živijo stoletja).
V tem času naj bi Goraksha štel 280 let. Izval je Allama: "Si znan jogi in iskalec Resnice, predan Shivi, daj, da vidim, česa si sposoben. Vzemi ta meč in me udari po glavi!"
Allama se je nasmejal. Z obema rokama je dvignil meč in usekal po Gorakshevi glavi. Gorakhsa je obstal, nepremičen kot skala, popolnoma cel. Meč je namreč odbilo od njegove glave.
Zdaj je Goraksha rekel: "Zdaj, ko si uporabil ta meč na meni, dovoli, da ga tudi jaz na tebi."
Allama je privolil. Goraksha je zamahnil z mečem in na njegovo začudenje je meč nežno padel skozi Allamovo telo, kot da bi bilo njegovo telo zrak. Zamahnil je še enkrat in še enkrat in vedno znova se je zgodilo isto.
Začuden nad pojavom in zgrožen nad porazom je rekel: "Poznam jogo moči, ne poznam pa joge raztapljanja, razblinjenja iluzij." In tako je postal Allamov učenec.
Ta zgodba nam prikazuje, da je za avtentičnega iskalca ranljivost moč, in ne slabost. Tisti, ki je predan Shivi (kar dobesedno pomeni to, kar ni), kot je bil Allama, se lahko raztopi v objekt svoje predanosti. Njegova pripravljenost sprejeti nič ga je naredila nepremagljivega, njegova pripravljenost biti ranljiv ga je naredila neranljivega.
S tem ko je raztopil prepričanje o Jazu in občudovanju (self in esteem), je postal prost vseh iluzij. Neverjetna moč in svoboda. Večja, kot nam jo lahko prinese tudi najmočnejša iluzija o samozavesti.
inspiracije