Kdor živi resnično pravilno življenje, ni zaradi tega da bi se nekomu postavljal kot vzor,
ampak zaradi notranjega veselja, ker edino kot tak,
je lahko srečen in vsakomur v resnično pomoč.
S srečo v srcu, ni tako, da bi morali sem ali tja da bi jo našli, na ta ali drugi lep kraj, da bi jo imeli, ampak jo zmeraj nosimo s sabo.
Na neki skodelici je bil napis- Sreča je biti srečen- pre-enostavno?
Pa vendar-
-Vse ostalo je vsem nam, dobro poznana sreča, brez tega.
Na videz bleščeča, pa vendar trajna, kratkotrajna, na videz lepa, če odštejemo laži, ki in dokler prikrivajo kaj v zablodi vse bitja hudega povzročijo, zato tak beg pred resnico v kdo ve kam in v kaj vse.
Tako je dokler sreča ni res na pravih temeljih in ni resnica.
Mizerna, če živimo v blesku bogastva, brezobzirno vse imamo, ali pa živimo v revščini in v bogastvu sijaju lažne svetosti druge varamo.
Oboje je zabloda in neznosna nadloga, kaj vse hudega povzroči ta nadloga, celo cela človeška zgodovina, v laži zaprtim očem in gluhim ušesom težko prikaže.
Vzroke kar nas ločuje od biti srečen, popolnoma pošteno, in vse navezanosti in sebične nevezanosti, ki nizkotno nežno ali pa s silo, izigravajo temeljno poštenost, vse to - kar nas ločuje res živeti kot brezpogojna ljubezen- , pa mora vsak ne krivično, korenito v sebi odstraniti, z božjo pomočjo ali če nočete religiozno, z osnovo, s tem kar to res omogoča.
Da bi bilo tako !!!