Resnica

A je resnica mentalni koncept? So čustva resnica? Ali pa se gre le za različne vidike dojemanja tega, kar je res?

Resnica je nekaj, kaj mora vedno biti enako. Kajti, če ne, potem ne moremo govoriti o resnici. Vsak ne o resnici, ki drži za vse nas.

Res je, vsaj od nas doživlja sebe kot sebe. Znotraj sebe čuti, kar je za njega res. To je ena najbolj pomembnih stvari na svet, s katero lahko določimo, da je nekaj takšno ali drugačno.

Vse s čimer se ukvarjamo, ima svojo vrednost. Nekaj nam jemlje preveč časa, drugo nam posveti premalo časa, nekaj nam ni zanimivo in gubimo sebe pri opravljanju nekih nalog itn.

Vedno, ko želimo nekaj početi, se je dobro vprašati, če je to to, kar nam bo  prineslo največji izkoristek časa, ki ga imamo na razpolago.

Čas je zelo omejena stvar. Ves čas teče, nič ne reče. A na koncu dneva mora nujno videti, da smo ga uporabili na koristen način. Za sebe, sevede.

Za vsakega od nas pomeni koristno nekaj drugega. Koristno pa se mora, ne glede na vse, na koncu dneva srečati s tem, kar je za nas res.

Svoj dan lahko preživimo ob sanjarjenju, premišljevanju, delovanju. A če nič od tega ne koristi našemu pogled na to, kako vidimo in doživljamo sebe na svetu, potem ima to zelo majhno vrednost za nas same.

Res je, da smo iz tega delovanja zaslužili toliko in toliko, spoznali nove ljdi, se naučili nekaj novega. A če to, kar dajemo, dajemo zato, ker moramo, ne zato, ker to predstavlja našo resnico, potem se po nepotrebnem izpraznjujemo.

Izprazniti se pomeni, a po nepotrebnem ustvarjamo entropijo v naših mislih, čustvih, občutku, telesu. Vse to pa vodi, do izgorevanja. V prv ifazi izgorelosti, se pojavi stres, ki pa se ob tem, ko ne sledimo svojemu izrazu resnice, kaj hitro prelevi v izgorelost.

Resnica je torej nekaj, kar je ali pa ni. In ocenimo jo v  sebi, v svoji prvoosebenjski izkušnji sebe, kjer vemo, kako se le-ta čuti za nas, vemo pa tudi kaj pomeni za nas.

In če ne sledimo temu, kar, pomeni največja vrednost za nas, potem jo po nepotrebnem izgubljamo, izpostavljamo entropiji, se namesto, da bi se ukvarjali s tem, kar je resnica, ukvarjamo z nečim, kar ni.

Vedno, ko se ukvarjamo s tem, kar je za nas resnica, se razvijamo na tak način, da k nam prihaja še več resnice, pa četudi to pomeni, da nova resnica izpodrine staro. Ker če je ne, se še vedno zanašamo an nekaj, kar več ni resnica in živimo v stanju iluzije, nevednosti.

Nevednost je vedno nekaj, kar ne ve. In ne ve tega, da noče videti tistega, kar je res.

Pri nevednost ise gre vedno za zanikanje resnice. In če naredimo to, da resnico zanikamo, potem preprosto ne vidimo polnega potenciala, ki bi ga lahko izrazili, če bi ji sledili.

Čustva, misli, občutki, ideje. V generalnem vsi mentalni koncepti, ki jih dojemamo z umom, so nekaj, kar nam jemlje dragoceni čas, ki ga imamo na zemlji, da bi izkusili nekaj, kar ni samo dogajanje v naši glavi.

Naš um je zelo prefrigan. S svojo zagledanostjo v sebe, nam mnogokrat tako zelo zamegli presojo, da ne moremo videti, kaj je res in kaj ne.

Kar pa lahko vidimo, pa je dejstvo, da se nekaj dobro čuti, misli, spominja ipd. A v trenutku, ko se začnemo tako posvetovati s sabo, smo že zapadli v mentalno, torej umsko polje, kjer se vse to pojavlja. Občutki, čutenje, čustvovanje, premišljevanje so mentalne funkcije. Pojavljajo se v mentalu, da jih potem um lahko razvrsti v neko kategorije.

Če govorimo o resnici, moramo nujno govoriti o kategorijah. Kategorije so nekaj, kar nam pove, kam kaj spada. In resnica lahko spada v eno, ali pa v vse. Odvisno pač od tega, ki gleda na resnico.

Na resnico lahko pogledamo iz različnih strani. In v trenutku, ko to počnemo, se začnemo ukvarjati z mentalnim poljem, da nam um pove, katera verzija resnica je boljša.

Vedno, ko govorimo o resnico, to lahko storimo na dva načina. Eden je, ko govorimo o nižji, relativni resnici.

Ta resnica je najbolj prisotna, saj je tudi najbolj uporabna v naših vsakdanjih interakcijah. Vedno namreč, ko govorimo z nekom, sledimo čustvenemu, miselnemu, spominskemu, čutnemu ipd. izrazu.

Vsak izraz, ki mu sledimo, je mentalni izraz.

Obstaja pa resnica, ki je absolutna. V njej ni možnosti, niti potrebem, da slediš izrazu, da bi se nekaj čutilo tkao, ali drugače. Absolutna resnica je neposredna, kar pomeni, da ni v njej prostora za verzije, za potrebo po tem, da bi nekomu prilčarali takšno ali drugačno izkušnjo.

V trenutku, ko jo imamo, se že ukvarjamo z mentalnim, torej umskim poljem. Ukvarjamo se z oblko, s tem, kako bomo to obliko poimenovali, kako bo izgledali. Predvsem pa nam je pomembno, kako bodo to obliko sprejel idrugi.

Pri absolutni resnici, se gre za zaupanje. Pa ne v katero koli, temveč v zaupanje v sebe, v to, kar ti si. Kajti če si ne zaupaš, potem izražaš potrebo, da drugim “blefiraš”, da si nekaj drugega, kot si v resnici.

Absolutna resnica je neposredna resnica, ne nekaj posrednega. In to jo dela čudovito, ne spreminja je. Je izraz neposrednega odnosa med tabo in tabo samim.

Resnice, ki so relativne potrebuejjo odnos s sabo in s tistim, ki mu je resnica nemenjena. Na poti do njega, pa resnica, ki je bila absolutna, postane čisto nekaj drugega.