Petra Cvek

Razlog za negativno razmišljanje in kako ga odpraviti?

piše: Petra Cvek
17. november 2017    1714 ogledov

»Bodi pozitiven, razmišljaj pozitivno, ponavljaj si afirmacije.« Tako nam pravijo različni motivacijski govorci in trenerji za življenje. In tako pogosto pravim ali zapišem tudi jaz. V zadnjem času pa vedno večkrat dobim vprašanje, kako odpraviti negativno razmišljanje in misliti bolj pozitivno, ko pa se nam v glavo nenehno vrivajo negativne misli.

Obstajajo takšni in drugačni razlogi, zaradi katerih se odločimo, da bomo iz svojega življenja odpravili negativno razmišljanje. A pri tem v želji, da ga odpravimo čim prej, pogosto ostajamo le na nivoju odpravljanja posledic, in ne pravih vzrokov. Tudi to je seveda bolje kot nič in za marsikoga je ta način še vedno veliko bolj privlačen kot iskanje pravega vzroka negativnega razmišljanja.

Toda ta način odpravljanja negativnih misli je zelo dolgotrajen. Zato je veliko koristneje, da se odpravljanja težave lotimo tam, kjer je nastala. In to je pri naših prepričanjih in energiji čustev, s katero jih vzdržujemo.

Spomnim se trenutka izpred let, ko smo nečaku pojasnjevali, zakaj v avtu ne sme sedeti brez otroškega sedeža. »Premajhen si še in te ne moremo dobro pripeti z varnostnim pasom,« smo mu rekli. Nekaj minut kasneje smo prišli v trgovino, kjer je zvedavo gledal igrače za dojenčke in hotel eno izmed njih tudi imeti. »Prevelik si za te igrače, te so za dojenčke,« smo mu rekli. In nato šokirani obstali ob tem, kar je on rekel nam: »Ja, kaj sem zdaj, prevelik ali premajhen?«

Omejitve, ki nam jih v želji po naši varnosti postavijo starši, omejitve, ki nam jih narekujeta sistem in družba, v nas ne spodbujajo ravno optimističnega in pozitivnega pogleda na svet. Besede staršev, ki nam resda želijo le dobro, žal, pogosto tudi ne. »Pazi, da se ne umažeš, pazi, da ne poliješ soka in razbiješ kozarca, pazi, da ne padeš, ne teci po stopnicah …« Vse to so stavki, ki so dobronamerni, a nas spodbujajo k temu, da razmišljamo o negativnih posledicah svojih dejanj in odločitev. Učijo nas, da ni dobro zaupati svoji intuiciji, saj to lahko s seboj prinese celo vrsto negativnih posledic. In tako se že zelo zgodaj kot otroci naučimo, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, temveč je bolje poslušati to, kar nam govori zunanja okolica.

Zgodi se, da imamo trenutek 'šibkosti', ko glas naše intuicije kljub vsemu preglasi zunanje glasove, in odločimo se, da ji sledimo. Tečemo po blatni cesti, skačemo po lužah in preprosto uživamo. Ko pridemo domov, pa slišimo: »Sem ti rekla, da ne tekaj po lužah, da se ne umažeš. Poglej se, kakšen si zdaj.« Čez nekaj dni dobimo vročino in slišimo: »No, vidiš, zdaj si pa še zbolel. Pa sem ti rekla, da ne skači po lužah.«

Tako se postopno naše prepričanje ali pogojni odziv, kot ga imenuje Tom Stone, avtor metode Human Software Engineering, da svoji intuiciji ni dobro zaupati, le še utrdi. In ko se nam kasneje v življenju porodi kakšna ideja, jo pospremi tisoč in ena možna negativna posledica, ki bo nastala kot rezultat našega sledenja ideji. Razmišljanje o vseh negativnih posledicah spremlja tudi strah pred bolečino in trpljenjem, ki pa se jima seveda želimo izogniti.

Tako kot vsa naša vedenja ima tudi negativno razmišljanje torej svoj namen. Skrbi za našo varnost, za naše preživetje in za naše dobro počutje. Na neki način nam služi, vendar nam pogosteje kot to tudi škoduje, saj nas omejuje pri tem, da bi živeli radostno in izpolnjeno življenje, ki ga lahko živimo, kadar sledimo sebi in svojim srčnim željam.

In prav pred bolečino in trpljenjem so nas s svojimi opozorili skušali zaščititi tudi naši starši. Zavejmo se tega, preden jih z vsemi silami začnemo obtoževati za njihovo 'slabo' vzgojo in kreiranje naših omejujočih prepričanj. Zavejmo pa se tudi, da je odgovornost za naše življenje zdaj le naša, kakor je le naša tudi moč, da se spremembe razmišljanja lotimo tam, kjer je njen izvor – v prepričanjih in čustvih, ki ta prepričanja podpirajo.

Našega življenja namreč ne vodijo zavestne misli, kot pogosto zmotno verjamemo, temveč naši podzavestni vzorci razmišljanja, ki smo jih v veliki meri kreirali že kot otroci.

In ko se tega zavemo, je le od nas odvisno, ali bomo začeli spreminjati svoja prepričanja, s čimer se bomo izognili tudi negativnemu razmišljanju, ki se 'hrani' prav z našimi prepričanji. Le mi smo tisti, ki danes, tukaj in zdaj, lahko to naredimo. To je namreč moč, ki pripada le nam. Ne našim staršem ali ne sistemu, del katerega smo.

Kako se pa tebi zdi? 1
  Podaj svoj komentar in prejmi na svoj račun 3 žarke (za tvoj 1. komentar)!
Katja
  komentiral 1 leto nazaj
Hvala.
Nalagam...