»Razbijte hranilnik, poberite iz njega zadnje prihranke in kupite letalsko karto. Pojdite v svet z odprtimi očmi in ušesi. Vsrkajte znanje, različnost, širino, pridobite zglede, naučite se razmišljati drugače – in pridite nazaj polni izkušenj in inovativnosti. To vam bo dalo tisto bistveno prednost – od vas pa je odvisno, da sami sebe prepričate, da s svetovno širino lahko uspete tudi doma. Ves uspeh, vsi dosežki … se začnejo v glavi,« je dejal gospod Ivo Boscarol, lastnik podjetja Pipistrel
Zakaj silimo iz cone udobja, če nam tega pravzaprav ni treba? Zakaj gremo iz svojega popolnega stanovanja s polnim hladilnikom v hostle s posteljnimi stenicami, kjer si spalnico deliš s 30 včasih smrčečimi ljudmi in čakaš v vrsti, da prideš pod majhno prho. Smrdeča oblačila, pranje perila na roke, ožuljena stopala in boleče noge, znojenje na vročem soncu in sopihanje pod težkim nahrbtnikom. Iskanje hrane in prisiljenost zadovoljiti se z neko hitro pripravljeno hrano, iskanje hladne vode …
Čemu? Za potrdilo na koncu? Ne. Ali po tem postanem povsem drug človek? Pravzaprav ne. Kaj pa je potem v tem?
Nekaj vem zagotovo: več ko potujem, manj sodim. Več ko potujem, bolj sem hvaležna za to, kar imam. Več ko potujem, manj me je strah izgubiti to, kar imam, oziroma čutim, da sem vedno manj navezana na ljudi in stvari. Več ko potujem, bolj opazim drobne lepote sveta. Malenkosti, ki me ganejo. Pa naj bo to čuteča roka, ko jo potrebujem, ali metuljček, ki leti ob meni. Več ko potujem, večjo širino možnosti si ustvarjam – možnosti, kako živeti, kaj verjeti, kaj misliti, kaj jesti, kako spati … In večjo širino tega ko imam, bolj lahko najdem res tisto, kar mi ustreza. Kajti če poznam le eno pot, bom po tej poti šla, ne da bi vedela, da je tam nekje morda neka, ki mi bolj ustreza. Pa naj bo to v zvezi z vero ali s prepričanjem o čemer koli.
Več ko potujem, bolj zaupam – sebi. Da zmorem. Da zmorem preživeti. Da se bom znala postaviti na noge, najti rešitev, se znajti – kadar koli bo to potrebno. In to je dober občutek. Vadim tu, kjer je po svoje preprosto. Sama se postavim v te situacije, kjer lahko pridobim določene veščine, da bodo nekoč, ko jih bom morda bolestno potrebovala, tu. Pa mi tega v resnici sploh nikoli ni treba zares občutiti, a zgolj zavedanje, da jih imam, me pomirja. Mi daje več miru in manj stresa.
Več ko potujem, manj sem naduta, se mi zdi … Lahko je postati frajer na vasi. A ko spoznaš toliko ljudi, zgodb, izjemnih dosežkov, izjemnih osebnosti … si lahko zgolj ponižen. Ponižen v pozitivnem pomenu besede.
Ker sem izkusila malo, vem, kaj je veliko. Ker sem občutila lakoto, cenim sitost. Ker sem spala zunaj, vem, kaj pomeni imeti posteljo. Ker sem delila prhe in stranišča z drugimi, cenim, ko ju imam le zase. Ker sem več dni hodila v mokrih oblačilih, cenim suha in sveža. Ker sem jedla zaradi lakote in potrebe telesa po energiji, se zavedam preobilja, ki ga imamo …
Preberi več o Petrinem romanju in njenih spoznanjih v njeni knjigi Camino - pot od suženjstva do svobode. Knjigo lahko po akcijski ceni (20% ceneje) dobiš do 9.4.2018, nato je na voljo po redni ceni.
inspiracije