Gluhe osebe se od slišečih razlikujejo po pripadnosti različni kulturi, uporabi jezika (znakovni in govorjeni jezik), interesih, aktivnostih, socializaciji, izobrazbi, vedenju, … Pripadnost različni kulturi gluhe osebe deli na gluhe in Gluhe. Tuje raziskave so pokazale, da je med Gluhimi osebami odstotek pogostosti spolne zlorabe večji kot med slišečimi osebami. Izsledki različnih razsikav so na primer pokazali:
- da je med gluhimi študenti spolno zlorabljenih 50% anketiranih,
- da se je med 100 žrtvami spolnih zlorab v 49 % zloraba zgodila v šoli, v 31 % doma in v 20 % v šoli in doma,
- da je 69 % gluhih otrok zanemarjenih ali zlorabljenih.
- da je od 48 gluhih anketirancev kar 59 % z izkušnjo spolne zlorabe,
- da je izmed 770 odraslih gluhih zasledil zlorabo v 49 % anketirancev, od tega 19 % s strani družinskega člana in 30 % s strani pedagoga, v 18 % je bila spolna zloraba, v 9 % pa fizično zanemarjanje,
- da se zlorabe pojavljajo tako pri slišečih kot pri gluhih enako, je pa pri gluhi osebi izkušnja zlorabe večkratna.
Prav tako kot slišeči se tudi gluhi za predelavo travmatičnih izkušenj lahko obrnejo na psihoterapevte. Relacijska družinska terapija (Gostečnik 2011) je inovativni biopsihični model, ki upošteva in integrira organske in psihične komponente posameznika in družine, v kateri odrašča posameznik. Glede na ta model, je družina naravni prostor, v katerem se otrok lahko razvije v varnem okolju. Zato ta model bistveno poudarja, da je tudi v terapevtskem prostoru nujno potrebno ustvariti vzdušje zaupanja, na osnovi katerega je mogoče zdravljenje in razreševanje še tako težkih ran in zapletov iz otroštva in mladosti. Gluhi imajo skromno besedišče, njihova slovnica v znakovnem jeziku se razlikuje od slovnice govornega jezika. Torej, če Gluha oseba kreta znak, ki ima več pomenov, ga tolmač lahko napačno pretolmači, kar v terapiji lahko predstavlja oviro v samem napredovanju procesa. Poenostavljeno lahko rečemo, da imajo Gluhi omejene možnosti za izražanje svojih izkušenj, misli, čustev. »Znakovni jezik gluhih je šibak pri prenosu informacij oziroma znanja, informacijska vrednost je nizka, predvsem pa bi bila potrebna standardizacija jezika.« (ZDGNS 2015) Objavljeni so bili podatki (Schmidt in Čagran 2006, 27), da je bralna pismenost gluhih dijakov, starih 18 let, enaka bralni pismenosti slišečih otrok v tretjem razredu. Znano je, da imajo gluhi otroci več težav pri učenju in več duševnih motenj kot slišeči otroci (Bond 2000), kar so dejavniki, ki povečajo možnost zlorab in nadlegovanj (National Child Traumatic Stress Network 2004). Za uspešno komunikacijo med Gluhim klientom in terapevtom v RDT največkrat potrebujemo prisotnost tolmača. »Tolmač Gluhim osebam tolmači slovenski govorni jezik v znakovni jezik in slišečim osebam tolmači znakovni jezik v slovenski govorni jezik.« (Zavod združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik 2015) Tolmač je po besedah Critchfielda (2002) lahko v korist ali pa škodljiv za sam proces terapije. Tolmač mora biti usposobljen, informiran in izobražen s področja terapije. Prvi problem, ki ga lahko poudarimo, je neposredna komunikacija klient – terapevt. Gluhi imajo težavo pri enakopravnem sodelovanju v skupinskem pogovoru, ker ne morejo odgledovati vseh sogovornikov hkrati (telesno govorico terapevta in »govor« tolmača). Gluha oseba v komunikaciji uporablja in prepoznava 90 % neverbalne komunikacije (Corker 1994). Z neverbalno komunikacijo terapevt med drugim sporoča tudi svojo tesnobo in nelagodnost (Brunson in Lawrence 2002). Problemi v komunikaciji so ovira pri zavezništvu med terapevtom in klientom (Halgin in McEntee 1986) in ohranjajo dolgotrajen vzorec nerazumevanja, ločenosti in zatiranja klienta s strani terapevta (Pollard 1998). Drugi problem je zaupanje v odnosu klient – terapevt ob prisotnosti tretje osebe. Tuje raziskave so pokazale, da iz povsem upravičenih razlogov, kot je diskriminacija, neprilagojenost zdravstvenih ustanov gluhim uporabnikom (Loera 1994), Gluhi ne zaupajo strokovnim delavcem, kar vključuje tudi psihoterapevte in tolmače (Henwood in Pope-Davis 1994). Nezaupanje je posledica vseživljenjskih izkušenj s pokroviteljskim odnosom slišečih do gluhih in občutkom nemoči gluhih. Veliko psihičnih težav s strani gluhih pride prav zaradi nezmožnosti uspešne komunikacije z osebami, pri katerih so v zdravstveni oskrbi (Loera 1994). Prisotnost tolmača v terapiji ima lahko negativne in pozitivne posledice na proces terapije, na klienta in terapevta. Prisotnost tolmača v terapiji lahko terapevtski proces poslabša (Halgin in McEntee 1986), in sicer lahko pride do napačnega interpretiranja ali pa zgolj nezaupanja »tuji« osebi, čeprav brez nje ni uspešne komunikacije. V procesu terapije lahko tolmač postane objekt transferja-kontratransferja. V primeru transferja je prisotnost tolmača lahko sprožilec močnih čustvenih odzivov gluhega klienta na izkušnjo spolne zlorabe. Terapevt mora prepoznati in nasloviti prave kontratransferje, ki se prebujajo ob prisotnosti tolmača in zaščititi klienta, če mu tolmač prebuja neprijetna čutenja oziroma je klientu neprimerno. Terapevt mora biti (Repič 2008, 139) pripravljen zlasti na kontratransferne odzive, v katerih bo prepoznan kot rabelj, saj bo v posamezniku prek projekcijsko-introjekcijske identifikacije prej ali slej prebudil odzive originalne travme spolne zlorabe. Slednje pomeni, da bo vse to lahko doživel tolmač, ki bo ujet v vrtincu čutenj in njegovo tolmačenje morda ne bo več kvalitetno.
Psihoterapija z klietom, s senzorno izgubo sluha, je lahko izredno naporna, napredovanje je večkrat počasnejše vendar ne glede na vse, je psihoterapija nujno potrebna tudi za osebe s posebnimi potrebami. S tem pa tudi prilagojena psihoterapija ciljni skupini.
inspiracije