Psihologija me od vedno privlači. Tokrat sem se poglobila v raziskovanje psiholoških vplivov besed, ki jih tako pogosto slišimo in o njih beremo, da smo jih čisto posvojili.
Zima je. V tej zimski sezoni so danes snežinke prvič pobelile naravo. S kužkom greva takoj na jutranji sprehod, da narediva prve stopinje po frišnem snegu.
Ko zapade sneg se vedno spomnem otroštva in kako smo se otroci snega vedno razveselili. Niti mraz niti burja nam nista prišla do živega. Uživali smo v snegu in se igrali, takrat nas mediji še niso strašili z rumenimi in rdečemi alarmi in nihče ni vedel, da sploh obstajajo.
Ko hodim po zasneženi poti, začnem razmišljati na kaj pomislim, ko slišim besedo ALARM? Najprej pomislim na nevarnost, šok, grožnjo, pa tudi paniko in strah. Vsekakor gre za nekaj ogrožujočega in nevarnega.
S svojim kužkom hodim dalje in radovedno opazujem naravo okrog sebe. Danes pač sneži. Ljudje nimamo vpliva na količino snega, ki bo padla ali pa dežja, ne moremo vplivati na smer burje in ne na nivo vodotokov….to ja pač narava in naravni pojavi. V zadnjih letih pa smo se zaradi teh ALARMOV začeli bati narave, namesto, da bi z njo živeli v sožitju. Narava sama po sebi vendar ni ogrožujoča, je le del našega planeta na katerem živimo. In dobro bi bilo, da jo spoštujemo ne pa, da se je bojimo.
Moje mnenje je, da premalo pozornosti dajemo naši miselni prehrani. To so besede in misli s katerimi hranimo (ali pa zastrupljamo) naše telo in (vznemirjamo) svoja čustva. Besede, ki jih beremo, izgovarjamo ali slišimo imajo velik vpliv na naše počutje. Namesto, da se veselimo snega kot naravnega pojava, se ga počasi začenjemo bati, ker non stop slišimo, da nas ogroža. Dajmo, prebudimo se. Nihče nas ne ogroža, razen naših misli in prepričanj.
Kot astrologinja in energijska psihologinja si na svoj način prevajam dogajanja v astrološke simbole, saj preko njih dobivam globlja spoznanja in prihajam do razumevanja še iz drugega zornega kota. Lahko bi rekla, da mi astrološko znanje omogoča branje med vrsticami in spoznavanje globljega pomena, ki tiči za izrečenimi besedami.
Vse kar se namreč dogaja okrog nas, kar beremo, slišimo, govorimo in se to ponavlja dovolj časa, postane podzavestni program, Ta potem avtomatsko ustvarja našo prihodnost. Na podzavestni ravni namreč pričakujemo takšno dogajanje tudi v prihodnosti.
S takšnimi in drugačnimi alarmi, si kot družba nezavedno ustvarjamo strah, ogroženost, nevarnost, namesto veselja do živjenja, sobivanja, odgovornosti in spoštovanja do narave. V takšnih stanjih smo tudi bolj dovzetni za stres, depresijo in različne bolezni.
Burja, sneg, toča, deževje je bilo in vedno bo del našega življenja. A ni nesmiselno, da naravne pojave označujemo kot ogrožujoče in alarmantne, namesto, da jih sprejmemo takšne kot so, se jim prilagodimo in z njimi živimo. Narava je močnejša od nas, boodimo odgovorni do nje in jo spoštujmo. Dovolimo, da se od nje nekaj naučimo, tako bomo bolj umirjeni, sproščeni in zadovoljni.
A nista SREČA in ZADOVOLJSTVO tisti končni cilj, ki si ga vsi tako želimo? Se temu cilju s svojimi mislimi, besedami in dejanji približujemo ali se od njega oddaljujemo?
inspiracije