Danes sem sanjala zelo sporočilne in močne sanje. Vem, da so zame osebno priprava na to, kar nas čaka. So pa v resnici zadevale vse nas, zato sem se odločila, da jih podelim. Morda bodo še komu kaj odprle ali sestavile. Zdaj ali čez čas.
Takole se je odvijalo …
Nekaj se je zgodilo, zelo na hitro in nepričakovano. Nekaj, kar naj bi bilo nevarno, zato nas je bilo treba evakuirati. Tisti, ki naj bi vedeli, kaj se dogaja, so nam povedali, da moramo takoj v avtobuse, ki so že bili pripravljeni, češ da je to edina opcija, da se rešimo. Vse se je zgodilo zelo, zelo na hitro, tako da sploh nismo imeli časa, da razmislimo.
Po kratki vožnji so naše avtobuse napadli neznani napadalci. Izgledali so kot agenti varnostnih služb, nosili so maske, ampak ne kirurške in ne pustne maske, imeli so posebne maske, zaradi katerih so bili njihovi obrazi nevidni. Sama sem za njimi takoj prepoznala naše »rešitelj«. Isti ljudje, ki so nas prej strpali v avtobuse, so nas zdaj napadli.
Njihov napad ni bil klasičen napad. Ustvarjali so veliko paniko in nas pustili, da smo se razbežali in si našli vsak svoje zavetje. V svojih skrivališčih smo bili ločeni, vsak je bil sam, napadalci pa so nas iskali. Ko so nas našli, so nas z neko posebno napravo za nekaj časa paralizirali, da se nismo mogli premakniti. Hkrati pa so paralizirali tudi naše možgane, da so ostajali v strahu.
Sama sem takoj spregledala njihovo igro, zato me ni bilo strah. Pomislila sem: »OK, zdaj se je začelo, torej.« Vedela sem, da napadalci točno vejo, kje je kdo od nas, da so zavetja, ki smo si jih našli, samo pesek v oči, samo del igre. Hoteli so nam pustiti občutek upanja, da nas mogoče ne bodo našli in da se bomo rešili. In hkrati so hoteli povečati občutek strahu, ko so nas iskali. Z nami so se načrtno igrali igro lova mačk in miši.
Ko sem tako ležala v svojem zavetju in so prišli, sem se po prvem strelu iz njihove naprave pretvarjala, da me je zadelo na polno in da se ne morem več premakniti. Zato so me pustili in šli naprej. V resnici pa je bila moja glava popolnoma bistra, bolj bistra kot kdajkoli prej in tudi telo sem delno še lahko premikala, tako da sem se lahko splazila do ene točke malo naprej, kjer sem imela zelo dober razgled na širše dogajanje. Pred mano se je odprla ogromna planjava, kjer je bilo popolnoma transparentno prikazano vse, kar sem prej že dojela sama. Bilo je kot, da bi gledala vodeno računalniško igrico in hkrati doživljala deja vu iz prihodnosti.
Videla sem, da cilj tega napada ni, da nas pobijejo, ker bi se to sicer že zgodilo. Njihov cilj je bil, da dosežejo, da se ne premaknemo in da nas imajo pod kontrolo. Zato so nas paralizirali, ne pa ubijali. Videla sem, kako je veliko ljudi v tej igri po eni strani brezglavo bezljajo po planjavi in kako so se drugi v strahu zakrčeni skrivali v svojem navidezno varnem skrivališču. Hkrati pa sem videla tudi, da je bilo ogromno ljudi popolnoma mirnih, da tako kot jaz samo čakajo, da se ta igra konča. Bili smo povezani v nevidni mreži in smo se med seboj čutili, čeprav se fizično nismo videli.
Takrat se je znotraj mene nekaj nasmejalo. Pomislila sem: »OK, to je zdaj ta zadnja faza, ki jo moramo samo še zdržati, potem pa bo vse drugače. To je zdaj tisti prelom, ko bodo ljudje končno spregledali in dojeli, kdo je kdo.«
Ko sem se zbudila, sem bila še vedno mirna. Vem, da so sanje simbolna napoved nečesa, kar se pripravlja. In da vse, kar moram sama takrat narediti je, da ostanem mirna in v sebi.
So mi pa sanje dale misliti še eno. Napadalci nas niso želeli ubiti, hoteli so samo preprečiti, da se premaknemo, da gremo naprej. Kar je glede na obdobje, v katerem se planetarno gledano nahajamo, logično. Napadalci nočejo, da dvignemo zavest, ker dvig zavesti prinese (popolno) osvoboditev. Svobodnih ljudi pa ne moreš ne ukloniti, ne nadzirati, ne zasužnjiti.
Če se res osvobodimo tisočletnega suženjstva iz lažne svobode, če res dvignemo svojo zavest, če res dvignemo zavest našega planeta, se bo na nov nivo postavilo tudi ravnovesje celega Univerzuma. To pa ni mali premik!
V bistvu ne moremo več govoriti o ČE, ampak o KO …
Seveda pa to nekaterim ni všeč …
inspiracije