Preplavljanje

Čisto lepa slovenska beseda, ki pomeni, ko nekaj prekrije nekaj drugega na način. da tisto odspodaj več ne more videti skozi.

Videti skozi je mogoče, če je tisto, s čimer te prekrijemo dovolj prosojno. Druga opcija pa je, če sploh ne opaziš tega, kar te prekrije.

Vsi imamo na razpolago dve opciji.

Prva je običajna, saj se to dogaja povsod. In ne samo povsod. Tudi vedno.

Ko nekdo želi biti bolj pomemben, njegove besede bolj pomembne, njegova čustva bolj prisotna, misli…, takrat pride do poizkusa prekrivanja oz. preplavljanja.

To, koliko te kdo preplavi, je v popolnosti odvisno od nas samih. Na primer olje ne dovoli, da ga prekrije voda. Pa tudi ne obratno.

Če je naša narava takšna, da se izmuzne, odbije od tistega, kar te želi prekriti, pride od izmuznitve. Pa ne le do izmutnitve. Stik se sicer zgodi le toliko, da se izmuzne. A v večini primerov temu ni tako.

Večina nas hoče okušati to, kar nas poizkuša preplaviti. Povedati želimo, se spomniti za drugič,  če se še slučajno zgodi še enkrat, biti pripravljeni ipd.

Vedno, ko nekaj hočemo imeti v spominu kot misel na nekaj, kot spomin na čustvo, občutek, idejo, se že okužimo s tem, s čimer smo bili oz. nas je nekaj poizkusilo preplaviti. V trenutku, ko pride do stika, smo, če smo seveda takšni, da si želimo zapomniti, s tem že okuženi.

Pa ne na kakršenkoli način. V našem umu, c čustvih, občutkih, spominih. To, česar smo se dotaknili pusti znotraj nas odtis. Takšne ali drugačne kvalitete.

In ta odtis potem vztraja v našem spominu, ki se pojavi takoj, ko ga naša misel spomni, da pa je lahko nekaj podobno, nevarno ipd. V trenutku namreč, ko naša misle naredi dotik s spominom, se pritegne v našo aktivno zaznavo nekaj iz spomina.

Pa na samo nekaj. To kar je pritegnjeno v aktivno zaznavo, postane živo, oživi. In ko je živo v našem umu, nas večinokrat spominja na to, akr se je zgodilo.

Znotraj nas se predstavi celotna zgodba, v kateri je situacija v prostoru in času, s čustvi, občutki, čutenjem ipd.

Namesto, da bi se rešili tega, kar nas spominja na neki dogodek, se vedno bolj zapletamo vanj. In bolj se zapletamo, bolj postaja živo. Vse.

Tam smo doživeli  neka čustva, neke občutke, misli, ideje ipd. In vse te oživijo, znotraj nas vedno znova in znova prebujajo občutja, ki so nas takrat prevevala.

To ni hec.

Namesto, da bi “pozabili”, se vedno znova ukvarjamo s preteklostjo. Pa ne samo preteklostjo. To, kar je bila preteklost vedno znova in znova oživljamo.

In ko to počeno, seveda podoživljamo preteklost, medtem, ko sedanjost, ki morda sploh ni takšna kot je bila preteklost in najverjetneja sploh ni, beži mimo naše izkušnje nas.

Naša izkušnja nas je izkušnja, ki vedno obstaja v zdaj. V njej ni spomina. 

Če pa vanjo pomešamo spomin in to, kr se je dogaja takrat, pa več ni izkušnja tega trenutka. Takrat je to izkušnja preteklega trenutka, ki ga živimo zdaj.

A ob tem pozabljamo, da ne moremo živeti oboje. 

Torej, ko živimo v preteklosti, živimo tam. Naš um se preseli v drug prostor in čas. In s sabo potegne še našo izkušnjo nas.

Prvoosebenjska izkušnja je nekaj, kjer živimo sebe. Ne včeraj, ne pred včeraj, ne jutri. Temveč sedaj.

Ko se prekrijemo z nečim iz preteklosti, v sebi naredimo odtis, da se je nekaj zgodilo ali premišljujemo o nečem kar bi se naj, sanjarimo o tem, ne živimo v zdaj, oz. v tem trenutku.

Trenutek sicer je zdaj, a v njem so čustva, ki niso od zdaj. Prav tako ne misli ali občutki.

In ko to storimo, se prekrijemo s preteklostjo.

Tega nam ne naredi nihče drug. Sami smo tisti.

To je nekaj, kar do neke mere počnemo vsi. Razlikujemo se le v stopnjah.

Se pa zgodi, ko nam je dovolj igrat isvojo dramo. Takrat pa se obrnemo od naših “izkušenj” stran in živimo tisto, kar je tukaj, neposredno.

Potem smo kot voda oz. olje, ki nima potrebe doživeti tega, kar se je zgodilo pred eno sekundo, pol sekunda, tremi dnevi ali kdajkoli ponovno.

Podoživljanje trenutkov je naša specialnost. Mnogi bi rekli, da smo zato ljudje, da podoživljamo in doživljamo. A to je le zgodbica za lahko noč.

Ne moremo posploševati kdo in kaj smo. Vsak ve za sebe. In ko nekdo začne generalizirati, začne prekrivati resnico onega ali oni drugih.

Samo od nas je odvisno, kako sprejmemo verzijo resnice drugih. A večino krat smo naučeni, da tulimo v en rog, ko je nekdo dober, slab, se smeji ipd.

To je človeško boste rekli. A namen duhovnosti ni to, da je nekaj človeško, temveč to, da postaneš posameznik, kjer je nekaj to kar si ti ali pa ni.

Biti to, kar si ti ne pomeni, da si kdorkoli drug. Ne iz vidika čutenja, ne iz vidika čustev,misli ipd.

To, da si nekdo drug, pomeni, da slediš njegovim čustvom, ker se dobro čutijo, da slediš njegovim mislim, ker so lepe, da slediš njegovim spominom, kar so kul ipd. A to ni to.

Biti posameznik, tisti, ki ima svoje jedro, svojo resnico ni ta, ki sledi, ker se nekaj dobro čuti, misli, občuti ipd. Biti posameznik pomeni slediti sebi. A ne na način, da slediš preteklosti, prihodnosti, jutri, včeraj.

Ne, slediti sebi pomeni slediti temu, kar je resnično. In resnično je vedno le tisto, kar je tukaj, zdaj, neposredno.