Vsi poznamo občutek, ko smo se doma učili za test ali izpit. Doma je bilo še vse jasno, uro pred izpitom na čaju s sošolci tudi, ko pa prideš pred tablo, kar naenkrat pozabiš vse, kar si se prej naučil. Zakaj? Zato ker ko nas je strah, naš um ne deluje dobro. Pod vplivom strahu lahko (preverjeno) izjemno hitro tečeš ali dvigneš neverjetna bremena, ne moreš pa dobro razmišljati.
Ko sem bil otrok, me je bilo tako strah javnega nastopanja, da sem, ko je bilo treba kaj javno povedati, kar naenkrat dobil ogromen cmok v grlu in bil nezmožen normalno govoriti. Prijatelj me je zaradi jecljanja v takih primerih šaljivo zbadal, ali sem glasbeni DJ, saj nikakor nisem mogel normalno spregovoriti …
Na enem izmed nastopov v glasbeni šoli sem komaj ostal pri zavesti, saj sem se tako hudo bal neuspeha, spodrsljaja in reakcije drugih. Danes, zanimivo, nimam nobenih težav z govorjenjem pred množico ljudi. Opazil pa sem zanimivo dejstvo: gladko sem govoril že pred skupinami več sto ljudi, nenavadno veliko blokado in strah pa sem imel na nastopih, ki so jih prenašali televizija, radio ali internet. Ko sem kasneje razmišljal, zakaj, sem dojel, da utegne biti to povezano s tem, da na nastopu vidim, s kom imam opravka, radio ali televizijo pa lahko kadarkoli poslušata tudi starša. Prav strah pred tem, kaj bi si mislila, če bi me slišala, me je ponovno precej intelektualno paraliziral, tako da sem bil nekajkrat neprepoznaven.
Strah in otroštvo
Velika večina strahov izvira iz prvih let našega življenja. Naša čustva se v glavni meri razvijajo v času od spočetja do približno sedmega leta starosti, zato je zelo pomembno, da je v tem času otrok izpostavljen zdravemu okolju skrbnih staršev, ki razumejo znanost o odnosih, vzgoji in življenju.
Če otrok že v ranem otroštvu in v maternici posluša: »A je treba tega, kdo ga bo pa hranil, čigav pa sploh je …«, ste lahko prepričani, da bo ta otrok poln strahu in tesnobe, česar se bo zelo težko znebil. Nič ni nemogoče, vsekakor pa je lažje vzgajati močne otroke kot popravljati zlomljene ljudi.
Strah ne ohromi le govora in razuma; strah uničuje tudi ledvice in številne druge organe. Babica v tednih po tem, ko nas je zapustil dedek, zaradi strahu sploh ni mogla oditi od hiše, saj je morala vsakih 10 minut na stranišče. Nikoli prej ne kasneje ni imela niti približno takšnih težav z mehurjem kot tedaj.
Zanimiv primer sem imel pred tedni. Na poti v Maribor se mi je v avtomobilu pridružil fant, ki je bil vidno vznemirjen. Povedal mi je, da je bil na razgovoru za službo, kjer je omedlel, da so ga morali odpeljati z rešilcem. Nenavadno je bilo to, da je ta isti gospodič, le uro za tem sproščeno zaspal na sovoznikovem sedežu, malo pred ciljem pa se je zbudil in mi rekel: »S čim si me sčistil?« V smehu sem mu odgovoril, da z ničimer. Preprosto sem ga sprejel, kakršen je. Prav tako mu nisem želel soliti pameti, četudi sem videl, da na določene reči gleda bistveno drugače kot jaz.
Delo, zaposlitev in strah
Po diplomi sem se precej bal tega, da ne bom našel primerne službe. Upravičeno. Zakaj? Bil sem zelo nepripravljen na delo. Veliko teoretičnega znanja, praksa pa sumljiva. V mojem življenjepisu in prošnjah za delo ter hitrem pogledu name se je dalo hitro razbrati, da g. Pešec želi čim več denarja za čim manj dela. Velika večina ljudi daleč najlaže deluje, če ima zagotovljeno varno osemurno službo, kar pa je danes precejšnje razkošje, saj je trg dela bistveno bolj negotov kot pred desetletji. Kako torej preusmeriti ta strah? V to, da se kvalificiramo, da bodo službe in družbe iskale nas, in ne le mi njih, poleg tega pa si aktivno prizadevamo za to, da iznajdljivo poiščemo alternativne vire prihodka in samooskrbe. Ko sem prvo leto obdeloval vrt in sadovnjak, me je narava obdarila s čudovitim pridelkom, kot da bi mi dala nekakšno spodbudo, rekoč: »Andrej, kar tako naprej.« Narava vedno da veliko veliko več, kot vzame.
Dejansko obstajata zgolj dve glavni čustvi: ljubezen in strah, vsa druga pa izvirajo iz njiju. Zato je tako pomembno, da življenje prepojimo z ljubeznijo in znanjem ter modrostjo, ki nam bodo pomagali živeti kakovostno, mirno in neustrašno ter na najboljši možni način uporabiti vse, kar nam je dano. Starši svojo ljubezen otrok kažejo tako, da jih skrbi zanje, kar pa ima v praksi nasproten učinek; takšni otroci se težje znajdejo, saj sami sebe in svet doživljajo tako, kot so tega vajeni od doma. Raje jih zaščitite v obliki naklonjenosti, opolnomočenja, zaupanja in brezpogojne podpore. Če starši verjamejo v otroke in jih vidijo kot to, kar bi lahko bili, bodo zdravi, čvrsti in močni, če pa je v družini prisotno preveč strahu, nadzora in nezaupanja, bo to gotovo vidno tudi na otrocih. Čustvena inteligenca se daleč najbolj razvija prvih pet let, začenši že v maternici, zato je tako ključno, da dom in družina postaneta ambasada ljubezni, podpore in regeneracije.
Strah in mediji
Zakaj je v medijih toliko vsebin, ki v človeku tako ali drugače vzbujajo strah? Prav iz tega razloga; človek, ki ni pod vplivom strahu in deluje na intelektualni ali duhovni platformi, ima namreč bistveno manj želja in potreb kot nekdo, ki se stalno boji zase, za svojo družino, službo, dom in eksistenco. Nujen korak k premagovanju strahu je tako zmanjšanje rednega branja časopisov in gledanja televizije. Čas, ki ste ga prej posvečali temu, raje posvetite branju navdihujočih zgodb in proučevanju življenja ter kakovostni družbi. Daleč najhitreje bomo namreč neustrašnost razvili tako, da se bomo tako ali drugače družili z ljudmi, ki so sami neustrašni. Z branjem njihovih knjig, osebnim druženjem z njimi in učenjem od njih.
Izjemen strah sem premagal v stiku s pravim znanjem, modrostjo in neverjetnimi ljudmi, saj so zares neustrašni le modri in sveti ljudje, s spoznanim znanjem o tem, kako živeti. Na filozofski ravni sem ga premagal tako, da bistveno bolje poznam naravo človeka, življenja in sveta, na emocionalni ravni pa tako, da sem prišel v stik s čudovitimi ljudmi, ki te sprejmejo natančno takšnega, kakršen si.
Strah tako kot nobeno drugo čustvo ni negativen
Lahko je zelo neprijeten, toda vedno nam skuša pokazati, da bo treba spremeniti odnos do nečesa, se na nekaj bolje pripraviti, začeti postati bolj dosleden, angažiran ali realen. Sam rad rečem, da me je pošteno strah tega, da bi me pamet po tem, ko me je pri približo 25. letih končno srečala, spet zapustila.
Dobra priprava je ključ do dobre izvedbe. Zelo pomembno je dobro poznati vse, s čimer imamo opravka v življenju. S tem se zaščitimo pred neprijetnimi presenečenji, saj je prav strah ta, ki nam od znotraj sprva šepeta, kasneje pa kriči, da na določenem področju nismo dovolj globoki ali široki. Nekateri se recimo zelo bojijo sprememb, toda spremembe so edina konstanta življenja. Spremembe in naravni zakoni.
Svoj čas sem pred tablo čutil velik strah, ki pa je praviloma povsem izginil na igrišču med igranjem nogometa, rokometa, košarke. Zakaj? Zato ker sem bil resnično dober v športu. Biologijo in kemijo sem poznal zelo površno, šport pa mi je pisan na kožo. Enako danes ne čutim strahu pred predavanji, ko govorim o vsebinah, ki jih resnično dobro poznam. Ko pa govorim o čem, kar mi ni tako blizu, se malo po malo pojavlja strah. Ključ za neustrašnost je biti dober v vsem, kar počneš. To pomeni: postati odličen oče, mama, starš, sin, šef …, kjer natančno poznaš svoje polje delovanja – vse, s čimer imaš opravka. Tako se zaščitiš pred neprijetnimi presenečenji, tesnobo in strahom, hkrati pa razumeš, da vsi delamo napake in da nikdar ni vse odvisno samo od tebe.
Strah in navezanost
Vsi smo odvisniki. Odvisniki od rezultatov svojega dela. Odvisniki od uspeha, mnenja drugih … In prav ta navezanost na uspeh in potrditev v nas vzbuja strah. Popolnost delovanja predstavlja preprosto delovanje iz dolžnosti, kjer vsak naredi najbolje, kar zna in kar ve, da mora, ni pa treba posvečati pretirane pozornosti temu, ali bomo pri tem uspešni ali ne, saj rezultati nikdar niso odvisni le od nas. Inteligentno deluj za dobrobit vseh; v tem primeru vse pride ob pravem času. Preverjeno. Nič, kar ti ni namenjeno, te ne more zadeti; nič, kar pa ti je, te ne more zgrešiti.
Ključno za premagovanje strahu je tudi vseživljenjsko učenje. Česa? Znanja za življenje. Znanja o odnosih na vseh ravneh. Odnosu do sebe, do drugih in do vsega, kar obstaja. Strahu se namreč znebiš, ko vse postaviš v pravilen kontekst, ko razumeš, da je vse povezano z vsem. S tem se zaščitimo pred zlorabami, prevarami in osamljenostjo.
Pred dnevi sem slišal šalo. Župnik v zaporu obišče skupino fantov in jim reče: »Dragi možje, ko pridete na prostost, vam z veseljem pomagam, da se lažje znajdete v življenju.« Glavni od ekipe fantov mu odvrne: »Hvala vam za velikodušnost, gospod župnik, ampak veste, kraja avtomobilov in ropanje bank zahtevata veliko posebnih kvalitet in ustrezen trening …«. Pomemben dejavnik pri premagovanju strahu je čisto, pošteno življenje, usklajeno z glasom vesti. Nekdo, ki po cesti redno vozi pijan, bo stalno pod vplivom strahu pred policisti. Nekdo, ki pa živi čisto in ne posega po tem, drugače doživlja tako cesto, policiste kot vso okolico. Prav tako bo strah čutil nekdo, ki tako ali drugače vara partnerja in druge. Dr. Anton Boisen je v svojih delih pisal o tem, da so mentalne in psihične bolezni rezultat konflikta z vestjo v lastnem srcu.
Strah in hrana
Na nas vpliva vse, čemur se tako ali drugače izpostavljamo, in vse, kar tako ali drugače vnašamo vase, zato je treba biti pri vsem zelo selektiven. Opazil sem, da sem bistveno bolj miren, kot sem bil pred leti, kar je tudi posledica tega, da jem hrano, ki ne vsebuje mesa, rib in jajc, nasilja in strahu ter je pripravljena z ljubeznijo. Samo pomislite, kako se dandanes ravna z živalmi. Ves strah, ki ga tako ali drugače doživljajo ali na farmah ali v klavnicah, se prek zaužitja tega mesa redno prenaša na človeka. S hrano pa ne zaužijemo le vitaminov, mineralov in beljakovin; zaužijemo tudi zavest osebe, ki to hrano pripravi; zato je hrana, ki nam jo s srcem pripravijo naše drage babice in mame, tako božansko okusna in poživljajoča.
Strah je simptom materializma
Strah in tesnoba sta velika simptoma materializma. Ljudje v krogih, kjer se živi preprosto, povezano in z višjim fokusom, niso deležni skrbi, strahu in tesnobe, ki je tako značilen za t. i. razvit zahodni svet. Nedavno sem bil prvič v enem prav posebnem mestu v Indiji: ljudje tam so tako preprosti, mirni in dobronamerni. Četudi živijo navidezno skromno, ni bilo ne duha ne sluha o egoizmu, strahu in tesnobi. Zakaj ne? Ker so vsi na aktiven način zelo duhovno bogati in bolj ali manj zadovoljni z vsem, kar jim življenje prinese (in odnese), hkrati pa se zavedajo, da je, če se znajo lepo povezati, vedno dovolj za vse. Neskladje se pojavi zgolj tam, kjer v življenje nespretno posega človek.
Ljudje smo vse bolj osamljeni tudi, ker delujemo – oprostite mi – vse bolj egocentrično, materialistično in pasivno. Nekdo, ki misli, da je center vesolja in da se vse vrti okrog njega, bo slej ko prej dojel, da ni tako. Rezultat tega bo strah pred tem, da se njegove želje ne uresničijo. Rezultat takega strahu in frustracije pa sta jeza in bes. Nikola Tesla, Mati Tereza, Pedro Opeka niso (bili) osamljeni, saj so vedno in povsod inteligentno delovali za dobrobit vseh. Ljudje bi z leti morali postati vedno bolj neodvisni od okolja, samozadostni in samooskrbni, predvsem pa modri. Z vsem tem bi s primerom navdihovali druge in tako ostajali dragocen del družbe, ne pa pogosto skorajda socialni odpadek, ki se ga vsi otepajo.
Eksistencialni strah – strah pred smrtjo
Ko mi je bilo okoli12, 13 let, sem se prvič začel bolje zavedati časa in nekaterih dejstev, o katerih prej nisem razmišljal. Ležal sem v postelji in prvič pomislil na to, kaj bo, ko bom nekje nekoč, hočeš nočeš, ostal brez dedka in babice, brez staršev … Že sama misel na to je bila grozna, kaj šele občutki tesnobe, ki so bili rezultat takih misli. Tesnoba je tako ali drugače vedno povezana s hudo osamljenostjo ali smrtjo, saj je strah pred smrtjo kralj in skriti vzrok vseh strahov. Ne bojimo se namreč višine. Bojimo se, kaj se lahko zgodi, če padem s te višine. Enako se ne bojimo kač. Bojimo se tega, kaj se utegne zgoditi, če nas katera ugrizne ali zagrabi. Naravno je, da se ljudem upira srečati z njo, še posebej ko gre za koga od bližnjih in dragih. Prav tako nenavadno pa je, kako malo pozornosti posvečamo nečemu, kar je del življenja in čemur se nihče izmed nas ne bo izognil. Zelo rad bi podal nežen recept proti strahu in tesnobi, vendar bi v tem primeru zavajal vas in sebe. Reče se, da je treba, če bi rad šel više, iti globlje …
Strah je v ogromni meri povezan z zelo površnim pogledom na svet. Nekdo, ki ga gradi na šibkih temeljih, bo slej ko prej presenečen, ko ga bodo doleteli bodisi neuspeh, kritika, bolezen, smrt. Vse to je del življenja, zato ne bi smeli živeti v iluziji, misleč, da živimo v raju. Zelo pomembno je, da življenje zastavimo na realnih temeljih in ga doživljamo takšno, kakršno v resnici je.
V šolah in fakultetah spoznavamo marsikaj, česar na terenu morda nikdar ne bomo potrebovali (sam še nisem v praksi uporabljal odvodov, integralov, zgradbe paramecija …), smrt pa preprosto jemljemo kot dejstvo, ne da bi sistematično, znanstveno preučili, za kaj pri njej v resnici gre. Najbolj zanimivo je to, da precej lahkomiselno, brez prevelikega zavestnega strahu pred njo živimo tudi zaradi tega, ker globoko v sebi čutimo in vemo, da telesa res imajo svoj rok trajanja, kot osebnosti oz. osebe pa tako ali drugače nikdar ne prenehamo obstajati. Nekdo lahko reče: glej jih, kaj so si izmislili, da jim je lažje živeti in umreti. Na predavanjih rad povem zgodbo iz Mahabharate.
Modrec je svetemu kralju Yudhisthiru postavil več vprašanj:
»Povej mi, dragi kralj, kaj je hitrejše od vetra?" "Misli." "Kdo je zloben?" "Kdor obrekuje druge." "Kaj je potrpljenje?" "Sposobnost obvladovati čute." "Kaj je uporabno le, če se mu odpovemo? " "Ponos." "Kdo je usmiljen?" "Kdor ščiti vsa živa bitja." "Kaj je največja dragocenost?" "Pravo duhovno znanje." "Kaj pa je najbolj nenavadno na tem svetu?" "Dan za dnem živa bitja vstopajo v hišo smrti. Nihče ji ne uide, pa vendar smo za časa življenja prepričani, da bomo tu živeli večno. Kaj bi bilo lahko bolj nenavadno?« Mahabharata
Še bolj kot smrti se v resnici bojimo prenehanja obstoja. Takšen strah stare kulture ocenijo kot odvečnega, saj učijo, da vedno obstajamo, predvsem od nas in našega delovanja pa je odvisno, v kakšni obliki. Da ta učenja ne ostanejo teoretska, obstajajo sistematični procesi, opisani v modrosti, ki jo je testiralo že milijone ljudi in ki človeku omogočajo praktično zaznavo subtilnejših resnic življenja. Prvo darilo modrosti je namreč neustrašnost.
Ste opazili, da vse verodostojne starodavne kulture učijo tri osnove:
1. Obstaja razlika med dušo in telesom. Nismo telo, ki ima dušo, ampak duša, zavest, ki ima telo in ki je večna.
2. Življenje je večno, smrt začasna, in ne obratno.
3. Absolut nismo mi, ampak nekdo drug.
V času našega življenja se vse celice v telesu nekajkrat zamenjajo. Najstarejše naj bi dočakale največ sedem let. Naša telesa so se potemtakem v naših nekaj desetletjih že trikrat, štirikrat povsem zamenjala, mi pa smo še vedno tu, isti. Razmišljamo malo drugače, morda bolj zrelo, toda občutek sebe je enak, kot je bil vedno prej, kajne?
Družba modrih ljudi, inteligentno proučevanje vsega, s čimer imamo opravka, in aktivno sprejemanje življenja, kakršno je, in ne kakršno misliš, da bi moralo biti, prežene strah in tesnobo ter prinese praktično osebno izkušnjo, da se ti ni treba ničesar bati. Cena za to pa je, da vsaj malo pokukamo izven doslej znanih okvirjev in testiramo duhovne tehnologije.
Resnica te bo osvobodila, pred tem pa te bo vsaj rahlo presenetila in razjezila. Iskanje resnice je najlepša od vseh avantur, ki skoraj popolnoma spremeni in v veliki meri uniči svet, v katerem živimo, če pa je motiv iskrena ljubezen do resnice in življenja, se nimamo česa bati. V primeru iskrenih in plemenitih namenov življenje, narava, vesolje oz. Bog osebno, kakor ti je ljubše in bliže, vedno tako ali drugače poskrbijo zate, ko začneš sodelovati z vsem tem in še posebej, ko inteligentno skrbiš za druge. V tem primeru vse pride in odide ob pravem času. Če se hkrati zavedaš, kaj mine in kaj traja, si definitivno na pravi poti do razvoja izjemne neustrašnosti, miru in uspeha.
inspiracije