Preberi, da ti ne bo potem žal

Življenje vsakega od nas ima svoj začetek in konec. Ko smo polni življenjskih moči, o svoji minljivosti ne razmišljamo, vendar bi bilo to koristno, saj nam to prinaša priložnost za preveritev, če smo na pravi poti, da ne bomo potem na koncu obžalovali, da si nismo vzeli časa za tisto resnično pomembno.

Bronnie Ware, Avstralka, ki je skrbela za na smrt bolne, je zapisala, da se ljudje zelo spremenimo, ko se soočamo s svojo umrljivostjo. Na smrtni postelji ljudje pogosto obžalujejo svoje odločitve, ki so jih sprejeli, in če bi imeli še eno možnost, bi se za marsikaj odločili drugače. Med njimi pa ni bilo želje po večjem bogastvu, temveč je prevladovalo naslednji pet želja:

1. »Želim si, da bi imel pogum živeti zvesto samemu sebi, ne pa tako, kot so od mene pričakovali drugi.” Navedena želja je pri umirajočih najpogostejša. Zdravje omogoča svobodo in tega se ne zavdamo, dokler te svobode ne izgubimo.

 

2. »Želim si, da ne bi toliko časa posvetil delu.« Warova navaja, da je to obžalovanje pogosteje pri moških.

3. »Želim si, da bi imel pogum izražati svoja občutja.« Warova navaja, da so se številni že zgodaj naučili zatreti svoje občutke, pogosto zato da bi bili sprejeti, ohranili mir in prijateljstvo z drugimi. Prilagajanje za ceno svoje avtentičnosti tirja davek »izgube sebe« in zato niso živeli življenja, ki so si ga želeli in bi ga tudi lahko. Navaja, da so mnogi med njimi zboleli prav zaradi zagrenjenosti in nezadovoljstva.

4. »Želim si, da bi ostal v stiku s svojimi prijatelji.«  Ljudje na smrtni postelji pogrešajo prijatelje in se zavejo vrednosti prijateljstva.

5. »Želim si, da bi si samemu sebi pustil biti srečnejši.« Warova navaja, da so se mnogi šele na koncu zavedeli, da so v svojem življenju živeli po utečenih  vzorcih in navadah. Čeprav so imeli možnost, da bi se odločili za pot sreče, se niso, Ker jim je bilo lažje potlačiti svoje emocije in se prilagoditi, kot pa stopiti iz cone domačnosti, se soočiti z neodobravanji drugih in svojimi strahovi. Prav zaradi strahu so se pretvarjali pogosto pred drugimi in lagali tudi sebi, da so zadovoljni in so lahko srečni. V resnici pa so globoko v sebi hrepeneli po svobodi in sreči: pristnem smehu in t.i. »prismojenih dogodkih«.

V življenju torej bodi zvest sebi in ne živi samo za druge, manj delaj, neguj svoje odnose in bodi srečnejši. Da ti bo lažje, naj ti pomagam z naslednjo vajo samoizpraševanja:

1. Vzemi list papirja in naj napiši vse tisto, kar si, govoriš “moram narediti”. Potem se za vsako od navedenih stvari vprašaj:  Kje to piše? Kdo to določa? Je to res? Ozavesti, kar si ugotovil in vse tisto, kar ni tvoja pristojnost in odgovornost, lahko prečrtaš ali zradiraš iz seznama.
2. Potem se za vse, kar je ostalo, vprašaj: Kaj od tega si želim početi in zakaj? Tiste stvari, ki se jih želiš početi potem pretvori v stavke, ki bodo namesto besede »moram« vsebovali »želim si«. Npr. »Moram skuhati kosilo.« pretvori v » Želim si skuhati kosilo, ker s tem aktivno izražam ljubezen do svojih otrok in partnerja.« Za tiste svari, ki jih ne želiš početi, preveri, če jih lahko prepustiš komu, ki jih rad počne. Če ti to ne uspe (nekaj idej tudi v prispevku »klikni tu«), najdi v tem smisel na način da se vprašaš: Kaj s tem prinašam v življenja drugih ljudi in svoje življenje?
3. Na koncu se vprašaj: Kaj je tisto, kar si resnično želim početi/živeti? Kaj je tisto po čemer hrepeni moje srce? Kar je tisto, kar je zame resnično pomembno in dragoceno? Naredi si načrt in ga uresniči, kajti ko si se osvobodil vsega pod prvo in drugo točko, se sedaj počutiš bolje, imaš več energije in časa, da zastavljeno tudi uresničiš.
   

   Tvoja priložnost za odločitev je zdaj.

Če ti je prispevek koristil, mi lahko pišeš “tukaj”.

Če želiš več izvedeti o samoizpraševanju – veščini postavljanja dobrih vprašanj sebi – si lahko prebereš tudi »tukaj«.