Oživljala sem svojo hčerko in zato slavim življenje. Strah, sram, krivda in žalost SE ME NE DRŽIJO, kot smola drevesa… Namesto tega občutim ponos, sprejemanje, radost...
Mnogo let sem namenila v profesionalnim in zasebnem raziskovanju čustvenih stanj… Tokrat vam opišem eno mojo zelo osebno plat čustvenih palet in predstavim način, kako to razrešimo, da nas »ukleščena« čustva NE zadržijo na mestu, kjer NI napredka.
MOJA ZGODBA
V januarju sva z mlajšim sinom praznovala rojstni dan. Oba prelomi številki, jaz svojih 50. on pa 18. let. Veliko se učim in šele, ko ti »pridelek« zraste, veš, da si nekaj dobrega kultiviral, vsaj kar se poguma tiče…
Ja, hvala, ker nama v mislih čestitate. Na svoje otroke sem namreč prenesla mnogo svojih lastnosti in ena takih je (upam) tudi pogum. Dejansko ne morem trditi, da sem se rodila pogumna, ampak sem (po sili razmerij) to postalaJ. No, ja… Vedno imamo možnost izbire: soočiti se ali pobegniti… (Ego in preživetveni nagoni, nam to sugerirajo, kot se boste lahko naučili v OnLine Ključ do duše)
In jaz sem se soočala. Soočala sem se z veliko treme, ko je bilo treba v šoli recitirati svoje pesmice (namreč prijateljica, sošolka me je zašpecala učiteljici, da pišem pesmice tik pred organizacijo javne proslave) in že sem bila »določena«, da jih bom »morala« recitirati… Uh, trema, strah, dvom…, ampak šlo je. Iz aplavza in žarečih obrazov polne dvorane, se je rojeval ponos. Če menite, da je ponos negativno čustvo, vam bom v video predavanju to natančneje pojasnila… (Berite dalje).
Pa sem ponosno zagovarjala sošolko, ki so jo drugi zaničevali, jo psihično maltretirali in se postavljala za pravice sošolcev, ki so fasali klofute pred tablo, ker dejansko niso znali snovi…
Da so mi »porezali krila«, so mi primazali en ukor v 8. razredu osnovne šole, iz izmišljenega razloga, za kar pa nisem imela dokazov, da ni res. Bilo me je nepopisno sram. Tako zelo, da sem se sramovala tudi svojega telesa, celo prsi, ki so mi (misleč prehitro in prevelike) zrasla.
Minevala so leta in nekako pravijo, da čas zaceli vse rane… S pomočjo duhovnih mojstrov sem postala bolj nevtralna.
To pa nekako v kontekstu:
»Vsi so naši dobri učitelji, le da nas eni učijo kakšni naj bi mi postali, drugi pa kakšni naj ne bi nikoli bili!«
Celo moji trije otroci (dva sinova in hčerka) so moji učitelji… Še več… V njih se sama vidim. Dejansko so moje najboljše ogledalo, ki ne skriva ničesar, ničesar ne prikroji ali popači.
Tokrat vam delim eno zelo osebno zgodbo, prigodo, ki se mi je zgodila, ko je bila hčerka še mala dojenčica in se je šele držala za ograjico svoje postelje.
Bilo je pozno in vsi trije otroci naj bi bili že v posteljici, umirjeni in pripravljeni na spanje.
Srednji sin pa si je želel še malo poskakovanja po postelji. In tistega večera je to svoje poskakovanje poskušal še v posteljici svoje mlajše sestrice... To sem opazila takoj, ko sem na njegov glasen krik pritekla iz dnevne sobe… »Kaj je bilo?«, sem prestrašeno vprašala sina. V solzah in bolečini, ves rdeč v obraz, je iskal besede… in drhteče povedal: »Udaril sem se!!!«… Z roko se je držal za čelo in hlipal.
»Ja, kam si se pa udaril?« me je zanimalo, medtem, ko je njegova, sestrica, še dojenčica, mirno ležala poleg njega… »Neverjetno, kako to, da eden glasno joka, drugi otročiček pa leži, kot da nič ne sliši…«, sem si mislila in hitro prijela deklico v naročje.. Takrat pa: »O moj boooog!!! Saj ne diha!« Njeno telesce je bilo lahko kot cunja, obrazek je postajal bled in že rahlo vijoličen, ko sem klicala na pomoč mojo ekipo spiritualnih vodnikov, naj mi vrnejo življenje moje male, ljube hčerkice…
Med tem procesom dela z osebnimi duhovnimi vodniki, sem tolažila sina in mu obljubila, da bom tudi njemu pomagala, vendar moram najprej »zrihtati« njegovo sestrico, da bo dihala…
To je bil eden najhujših trenutkov v mojem življenju… Takrat me je bilo tako zelo, zelo strah, da si to lahko le predstavljate.
V naslednjem hipu je detece v mojih rokah vdahnilo in njeno drobno telesce je spet pridobilo na teži. Njena duša se je vrnila v telo. »Diha« »O bog, angeli, mojstri vodniki.. hvala vam, da ste mi jo vrnili«.
Dobre tri leta star sinko, pa je še vedno jokal, sicer mnogo manj intenzivno… in v tistem momentu je skozi vrata sobe vstopil moj mož (njihov oče). Kot bi ga vso nebeško kraljestvo pripeljalo… Deklico sem mu položila v naročje in mu naročila, naj jo drži malo bolj pokonci, da bo lažje dihala…
Prijale sme sina in mu položila ledene obkladke na čelo, kjer je bila vidna rdeča buška, ter ga potolažila…
Nikoli, zares nikoli ga nisem krivila, niti kregala za ta dogodek… Se pač zgodi, veš, ta buška bo izginila in z njo telesna bolečina… In ti boš zrastel v pogumnega in ljubečega fanta.
Ta sin na fotografiji je sprejet v državno reprezentanco… Dober športnik je in vesela sem, da ga nisem ustrahovala… Ne morem vam povedati, kako dobro se je vse izšlo…
No ja, dogodivščin z mojimi otroci je bilo zelo veliko in to kakih, ki ti vzamejo sapo – dobesedno…
KAJ PA VAS ZADRŽUJE NA MESTU – KATERO ČUSTVO?
Sedaj ste na vrsti vi, dragi bralec.
- Ø S čim lahko koristno, dejansko prispevam k vašemu fizičnemu in duhovnemu napredku?
- Ø Premislite in ne čakajte, predolgo.
Namreč »zastala čustva« se lahko tako zelo ukleščijo v vaše telo, da jih niti več ne opazite.
Navada postane kot »železna srajca«. Žal tudi slabe navade lahko postanejo naša vsakodnevna praksa in to so lahko: dolgotrajen občutek krivde, sramu, žalosti, strahu…
Ali bi naredili tem NIZKIM čustvom KONEC?
Vabim vas v izjemno video predavanje, ki traja eno uro. V miru si ga oglejte in se spoznajte.
Spoznajte sebe, svoje dragocene otroke, svojega najdražjega – partnerja, starše, sorojence in prijatelje.. Spoznajte čustva, ki človeka hromijo…
- Prvi korak je želja,
- Drugi korak je: jasen cilj
- Tretji korak pa: namen.
Več o MANIFESTACIJI pa smo vam ravno danes naložili, kar 3 nove video predavanja na našo spletno stran.
inspiracije