Površinski odnosi mi že od nekdaj niso bili blizu. Še več, opazila sem, da me totalno izpraznijo. Rada imam pristnost, iskrenost in odnose v katerih se gre v globino, vse ostalo me čedalje manj zanima. Toda opažam pa, da je čas v katerem živimo, čas površinskih odnosov, kjer so bolj v ospredju »prazne« vsebine.
Ko pogledam ljudi na splošno, se mi zdi, da mnogo kateri živi eden mimo drugega. Je mogoče “tam”, ampak ga v resnici sploh ni. Razna spletna omrežja so v razcvetu, namesto pogovorov v živo in stika v živo, so popularni spletni klepeti, taki ali drugačni … še za »pridobivanje« partnerjev ali zgolj za seksualne »usluge«, si mnogo kdo ne vzame časa, da bi človeka sploh spoznal … včasih niti površinsko ne. Od enega do drugega, s cveta na cvet kot, da bi bili stroji, ne pa ljudje s čustvi in s srčnim kompasom.
Toda ali sploh še »znamo« upoštevati svoj srčni kompas? Ga sploh še slišimo v vsem tem pehanju v vsakdanjem »boju« v »podganji dirki«?
Živimo v času dvignjenega stresnega hormona kortizola. Hitreje, močneje, višje, boljše, kot da je naše vodilo. Toda vodilo kam? V površinsko življenje, ker nimamo časa za kakovostne odnose? V prerani grob, ker tehnologija še ne zmore menjati vsega »človeškega«?
Odnosi so življenje in če so površinski imamo takšno tudi življenje, ki sploh ne vem, če je vredno, da mu rečemo življenje, saj je prej kot to, životarjenje. Površinski odnosi in norenje skozi površinsko življenje niso nekaj normalnega. Navadili smo se na to in to normalizirali, toda vse to je daleč stran od tega kar kot bitja odnosov res potrebujemo. Nobena tehnologija in noben napredek ne pomaga, če kot ljudje ne najdemo skupne točke, če se ne znamo povezati s sočlovekom.
Človeška povezanost v odnosih, je bistvenega pomena.
Dojenček, ki se rodi in mu odvzamemo človeški stik, človeško bližino in toplino, umre. Rabi ljubezen, dotike, bližino. Rabi veliko mero hormona oksitocina. Tudi odrasli ljudje nismo nič kaj drugačni.
Globoka in pristna intimnost je nekaj posebnega in dragocenega.
Pri tej intimnosti pa se ne gre zgolj za telesno intimnost, temveč za to, da človeka vidimo, slišimo in smo z njim prisotni, ko smo z njim. Da si vzamemo čas zanj/zanjo in da smo kakovostno v odnosu.
Ni ga čez kakovostne odnose, v katerih smo ljubljeni in spoštovani, v katerih smo lahko mi. Že nekaj časa nazaj sem se odločila, da imam čez glavo dovolj površinskih odnosov in površinskega življenja, zato maham vsem kar je površinskega v slovo in se sprašujem bolj v kontekstu:»Kako lahko spletem čim bolj kakovostno«?
inspiracije