Pred leti sem iz Kopra v Ljubljano peljal študentko pedagoške fakultete, ki je med potjo omenila: » … v razredu imamo samo tri sošolce (ostalo smo sama dekleta). Pa še teh treh vsebine ne zanimajo kaj dosti … Mislim, da so se na to fakulteto vpisali zaradi drugih interesov. Eden niti nima nobenih zvezkov in knjig, ničesar si ne piše …« Kar malo vznemirjen sem ji odgovoril:»Upam in verjamem, da se takšni »študenti« čim prej poberejo iz fakultete, saj bodo v nasprotnem primeru kasneje namučili sebe in generacije otrok, ki bodo trpele zato, ker z njimi dela nekvalificiran učitelj.«
Bila je kar malo začudena in presenečena, verjamem pa, da bo sčasoma razumela, zakaj je tako pomembno, da na položaj učiteljev dovolimo le najbolj usposobljenim; takšnim, ki so rojeni za to.
Izjemna muka je namreč poučevati (in poslušati takšno poučevanje), če po naravi nisi učitelj. Takšnih pa je danes po mojih ocenah v šolah več kot tri četrtine, saj se številni za ta poklic odločijo zato, ker je relativno (glede na družbene razmere) lahko dobiti službo in redno zaposlitev za določen ali celo nedoločen čas.
Zelo lep primer države, kjer se zavedajo, kako pomembno je, da z mladimi delajo odlični učitelji, je Finska, ki slovi po izjemno inovativnem in učinkovitem javnem šolskem sistemu, ki daje krasne rezultate na večih področjih življenja. Ena od glavnih kvalifikacij tega, ali lahko na Finskem postaneš učitelj, niso tvoje ocene, ampak sprejemni izpiti, kjer se išče predvsem to, kdo ima naravo učitelja (sanskr. »brahmansko« naravo). Finski sistem ni idealen, je pa vsekakor daleč boljši od številnih preostalih sodobnih javnih sistemov.
Odgovorna vzgoja, kjer otroke vzgajajo vrhunsko kvalificirani – rojeni učitelji in usposobljeni ljubeči starši, mora postati ena glavnih družbenih prioritet.
Učitelj mora biti emotivno in duhovno zrela, privlačna, karizmatična in srečna osebnost
Pogosto naletim na otroke, ki jih kar naenkrat začnejo veseliti novi šolski predmeti ali hobiji, katere so še pred leti celo sovražili. Skrivnost je v tem, da dobijo novega učitelja ali učiteljico, ki znanje predaja entuziastično, iskreno in praktično, do svojega dela pa čuti posebno veselje in strast. Otrok ne vidi le kot učence, ampak kot nekoga, kogar je dolžan vzgojiti in poučiti kot prava mama ali oče.
Sami se spomnimo, kakšen užitek se je učiti od učitelja, ki je inspiriran, izobražen in predan temu, kar počne. Spomnim se učitelja zgodovine, ki nam je v osnovni šoli redno govoril številne zgodbe, anekdote in primere iz vsakdanjega življenja. Presenetljivo se še danes spominjam nekaterih navidezno nepomembnih dejstev in številk, pozabil pa sem goro teorije, ki smo jo obravnavali ob tem. Učitelj (ime mu je bilo Ivan) nas je do te mere inspiriral, da se spominjam, kako smo z nekaterimi sošolci na teste napisali še daleč več, kot je bilo sicer treba ter tako pogosto dobili še več točk, kot je bilo mogočih. Takšni učitelji so za učence resnično pravi blagoslov.
»Povprečen učitelj pove; dober učitelj pokaže; najboljši pa inspirira.«
(iz nove knjige o vzgoji in delu z mladimi)
inspiracije