Vsak človek je on sam. To pomeni, da najprej čuti sebe kot sebe. Šele potem pridejo v njegovo izkušnjo drugi.
Vse kar vemo o drugih, nam govorijo naša čutila, čuti, oz. vse funkcije našega bitja, ki so obrnjene navzen, v svet, kjer lahko zaznavamo druge. Drugi so zelo pomemben dejavnik našega življenja, ko se gre za druženje, interakcijo, ocenjevanje, hrepenenje.
V sebi jih doživljamo kot misli o drugih, premišljevanje o drugih, čustva, ki jih gojimo o drugih. Vse kar doživljamo znotraj sebe, je naša izkušnja nas.
Kar doživljamo v sebi, torej znotraj naše prvoosebenjske izkušnje, zaznavamo v naši zavesti.
Zanjo bi z veliko gotovostjo lahko rekli, da ni materialna. Tega, kar čutimo v zavesti, ne moremo oklasificirati za nekaj, kar bi lahko prijeli z rokami, okusili z jezikom, videli z očmi. Pa kljub temu to tako okušamo.
Vse kar okusimo v zunanjem svetu, se na neki čudno-čudovit način prevede v našo prvoosebenjsko izkušnjo, da lahko to, kar se dogaja zunaj nas oz. v našem odnosu s tem zunaj nas, okusimo v sebi. A ne na kakršen koli način, temveč to začutimo, kot da se to dogaja nam.
Naša izkušnja zavesti je tista, ki nam govori kako je nekaj okušati zavestno.
Okušati nekaj zavestno pomeni, da se to dogaja nam, v prvi osebi ednine. Pa ne na način, da opazujemo to, kar se dogaja nam od zunaj, kot zunanji opazovalec. To, kar okušamo, se dogaja nam, ki izkušamo to, kot zavestno izkušnjo znotraj večje, širše izkušnje [ki jo doživljamo].
V naši izkušnji imamo torej možnost, da nekaj izkušamo kot zavestno izkušnjo, znotraj nje, in kot zavestno izkušnjo zunaj nje.
V prvem primeru smo mi tisti, ki neposredno izkušamo svojo zavestnost, zavest, v drugem pa to zavestnot izkušamo, kot da bi jo opazovali od zunaj. Zavestno izkušnjo od zunaj opazujemo mnogokrat, saj ko gledamo druge, njihovo doživljanje njihovega sveta, opazujemo njihovo zavestno izkušnjo.
Zavestna izkušnja je lastna vsakemu od nas, pa vendar se lahko postavimo nad njo.
Nad njo se postavimo, ko vozimo kolo, kuhamo, igramo tenis. Takrat sploh ne vemo, da se gre za zavestno izkušnjo. Vse je avtomatsko, kot da bi prevzela podzavest. In v resnici prevzame, saj postanejo naša delovanja, dejanja neodvisna od tega, če se zavestno zavedamo, da prihaja do nas žogica za tenis, ali ne.
Tudi pri kuhanju pride do podzavestnega signala, kdaj je potrebno posoliti, premešati ali hrano vzeti iz štedilnika.
Nekatere aktivnosti postanejo avtomatske, podzavestne, kot bi temu rekla pozitivna psihologija. Le-ta pravi, da stanje toka nastopi šele takrat, ko smo v popolnosti absorbirani v nalogo, ki postane avtomatska, pozavestna.
Tudi, ko se znotraj nas prebudi radost, je pred tem, kot jo doživljamo ne opazimo. Preprosto se od nekod pojavi.
Znanstveniki so odkrili privzeto mrežo čustev, ki jasno kaže, da se znotraj nas prebujajo čustva brez nekega zunanjega stimulija. Pravijo jim primarna čustva.
Odkrili so tudi, da se z lahkoto okužimo iz strani drugih ljudi. Po znanosti do tega prihaja zaradi zunanjih indicev, na katere le odreagiramo.
Naše telo je torej izpostavljenmo zunanji stimulaciji, ki skozi naše čute in čutila vzpodbudi naše telo, da je odziva na čisto določen način, kar je zelo dobro poznano marketingarjem. Oni gredo še korak dalje, saj stimulirajo um, čustva, misli posameznikov do te mere, da se tudi v njihovem umu začnejo ponjavljati sledi tega, kar so si oni zamislili.
Vendar pa....
To, kako mi interpretiramo razne stimulije in indice v našem umu, je odvniso od nas samih. Od naše izkušnje nas, kako mi doživljamo sebe, v prvi osebi ednine.
Kot, da bi znotraj nas bila funkcija, ki se zaveda misli, občutkov, idej, kocneptov. In zaveda se tudi procesa premišljevanja, čutenja, okušanja.
Tega procesa se zavedamo. Zavestni smo ga, kot bi temu rekli nekateri. S popolno zavestjo vemo, ko v našem umu ni pravilne informacije, je ta zabrisana, nedovolj jasna, ali pa je. Z lahkoto tudi vidimo, opazimo, ko se ta informacija začenja pojavljati v našem umu.
Takrat z lahkoto pravimo, da smo se začeli te informacije spominjati, ker je skozi proces spominjanja informacija začela postajati vedno bolj jasna, očitna. In ko imamo v svoji zavesti občutek, da je proces spominjanja dokončan, pravimo, da smo se je spominli.
Kot, da bi naša zavest imela cel niz dodatnih funkcij, ki ji dajejo dodatne zmožnosti.
Ima namreč zmožnost videti, oceniti, kdaj je nekaj bolj zavestno in kdaj nekaj manj. Proces ozaveščanja se sicer dogaja, a zavesti ni potrebno ocenjevati. Preprosto ve, kdaj je nekaj na začetku, ali na koncu.
Naša zavest se torej zaveda svoje lastne vsebine.
Pa ne le to, zaveda se tudi vsebine drugih zavesti, ki jih doživljajo drugi ljudje. Ne sicer v celoti, ker so drugi ločeni od nas, najprej z mejo telesa, potem pa še svojega lastenga izžarevanja, ki mu znanost pravi izžarevan iz uma, misli, čustev ipd.
Tudi, ko gremo po cesti mimo sosedove hiše lahko vidimo v hišo samo toliko, koliko čista so okna na hiši, kolikor bolj prosojna in razkrita so, kolikor manj je na njih nalepk naših otrok ipd. In podobno je z okni našega uma.
Ko gremo mimo posameznika, ga lahko začutimo kot bolj prisotnega, jasnega v izražanju, v njegovem izrazu. Posamezniki, ki se zelo ukvarjajo z umskim materialom oz. z mislimi v svojem umu, s čustvi, ki jih opisujejo na drugačen način, z občutki, ki jih čutijo z umom ipd., so dosti bolj nejasni v svojem izražanju.
Resnica oz. tisto, kar je potrebno izraziti, ko je to potrebno izraziti, mora biti čisto, jasno, ker v nasprotnem zavaja ujmove drugih. To počne tako, da jim ne poda dovolj jasne informacije, kar pomeni z drugimi besedami, da njihova kognicija nima pravilni informacij, da bi razumela na pravilen način tega, kar je je predočeno.
Vse to, kar zaznavamo kot informacijo uma, se dogaja v naši zavesti. Zavestni smo je. In ker jo sprememo od okolja oz. od drugih v sebe, v svojo prvoosebenjsko izkušnjo sebe, mnogokrat zamešamo to, kar se pojavi znotraj nas kot nekaj, kar je prišlo v nas od zunaj.
Naše privzete mreže so odgovorne za to, da nam dajejo informacije o našem lastnem materialu, ki vznika znotraj nas. Težava pa je, da nas v življenju trenirajo, da naj ne poslušamo sebe, oz. svojih primarnih impulzov, ker je znanje drugih, torej zunanji stimuli bolj pomemben.
Takrat začnemo spreminjati svojo zavest in njene funkcije na način, da so bolj pozorne na to, kar se znotraj nje pojavi kot na to, od kod nekaj pride. Z drugimi besedami, odtreniranmo se, poslušati svojo intuicijio, uvide, notranje imupze za ceno tega, kar prihaja od zunaj.
Zadeva pa se še poglobi, saj postanemo v določenih primerih tako zelo šibki v našem vzdrževanju zavestnega toka, ki je naš lasten, da podležemo temu, kar nam govorijo drugi.
Takrat z lahkoto dovolimo, da se njihovo izražanje zavesti združi z našim izražanjem zavesti, kjer začnemo slediti temu, kar nam daje oz. prinaša njihov zavestni tok.
Njihov zavestni to je v popolnosti legitimen. Za njih. Mi pa smo drugačni, nekaj drugega in za njih zunanji njihovi zavesti, medtem, ko je naša zavest oz. njeno izražanje le naše.
Le mi lahko z gotovostjo vemo, kaj za nas pomeni okus po kavi, ali doživljanje radosti. In kar se zogdi, je to, da njihovo doživljanje tega, kar za njih pomeni okus po kavi, sledenje navodilom ali izvajanje nekih nalog, začne preplavljati naše doživljanje naše zavestne zaznave. To pa lahko vodi v katastrofo, kar z lahkoto vidimo s količino stresa in izgorelosti, delovnih obolenj, bolezni ipd., s katerimi se v zadnjem času ukvarja svet.
To "zlepl,ajnje" zavesti se dogaja skoraj vsak dan, kajti če želimo razumeti kaj nekdo od nas hoče, se moramo na neki ravni povezati z doživljanjem tega, kar drugi doživlja v svoji zavestni izkušnji sebe.
Večjo inklinacijo imamo oz., bolj smo prisiljeni, da sledimo doživljanju zavestnih izkušenj v drugih, večja verjetnost obstaja, da jih bomo sprejeli kot svje lastne. Za to pa vemo kako je, če v dizel zlivamo neosvinčen bencin ali pa v hrano, ki bi morala biti soljena, dodajamo gustin.
Ko nekaj sprejmemo kot svoje lastno, se ravnamo kot, da je to naša lastnina, tako pa tudi ravnamo. Kot dobri gospodarji. Vse znotraj nas prodredimo temu, kar je naše lastno.
In če so naše priotđritete na tem, da skrbimo za sebe, začenjamo za zavestnost, ki je predstavljena nam samim, kot naša lastna, dajati isti poudarek kot nam samim. In podobno, kot če verjamemo, da je drugi v poziciji moči, znanja, avtentičnosti, medtem, ko to ni, sprejmemo njegovo igro za svojo.
Težava je, da mu bomo takrat morda iz svoje avtentičnosti naredili nekaj, kar ne bi smelo biti povedano, izdano, narejeno ipd.
Pa ne samo to. Lahko pride celo do tega, da svoj intuitivni impulz, da moramo odmakniti roko, iti stran ali ne dovlotiti nekomu, da spreminja naše dojemanje nas, zamenjamo za njegovo ležernost, otopelost, negibnost, nemoč ali nezmožnost oditi stran in ostanemo v odnosu, ki je za nas škodljiv celo do te mere, da prenehamo slediti svojemu avtentičnemu impulzu.
inspiracije