Povezanost s sabo

Mnogi ljudje imajo različne predstave, kaj povezanost s sabo sploh pomeni. Z nakatere je to stik s telesom, z zemljo, s čustvi, občutki ipd. Za vsakega to pomeni, kar pač pomeni, saj samo on sam doživlja sebe kot sebe.

Samo on sam lahko ve, kaj povezanost pomeni zanj.

Tega ne ve nihče drug, čeprav imamo mnogo Gurujev, duhovnih učiteljev, NLP praktikov, karmičnih diagnostikov, ipd., ki govorijo, da posamezniki niso povezani sami s sabo, s svojo esenco.

Zanimivo pa je, da vsak od teh doživlja povezanost na svoj način. V skladu pač z njegovim znanjem, kvaliteto misli,preferencami kako sledi drugim ipd.

To, kar vidimo kot svojo povezavo s sabo, je vsekakor nekaj, kar je nam lastno. In le-to čutimo v sebi, kot svoj občutek povezanosti s tem, kar pač komurkoli od nas pomeni njegova lastna povezava s tem, s čimer misli, da je povezan.

Zakaj misli?

No, kakorkoli že povemo, posamezniki izražamo svoje misli. In izražamo jih skozi um, telo, glasilke, mimiko. 

Misel te tista, ki prenaša informacijo o tem, kar je v njej. V sebi ima čustva, občutke, ideje, koncepte, spomine ipd.

A vse je misel.

Naš aparat izražanja mora izraziti nekaj. Iz uma ne prihajaj 200.000 signalov, kako naj se nekaj izrazi. Se pa to zgodi v možganih, ki preobrazijo misel b nekaj fizičnega, kar potem postane fizično impulz, signal, delovanje živca ipd. 

In naš izra, na fizičnem nivoju je tu.

Kako smo torej povezani s sabo, če ne govorimo samo o telesni povezanosti?

No, nekateri so vsekakor bolj povezani s fizičnim telesom, kot s čimerkoli drugim, kljub temu, da zaznavajo, da morajo z signalom začeti najprej v mislih. Različno smo povezani.

Nekateri smo povezani bolj na heilstrom, na to, kar se prenaša ksozi duha kot energija, drugi samo na duha, nekateri na čustva, občutke, ideje ipd.

Na karkoli smo se že povezani, pa se to čuti kot nekaj, kar nas veže z neko resničnostjo, ki nas dela žive, ki nam daje občutek, to sem jaz. In kakršenkoli že je ta občutek, je dobro preveriti, ko komuniciramo z drugimi, kje je ta občutek za njega.

Kajti če ni na zaznavi um, ki interpretira čustvo, ali pa na zaznavi uma, ki interpretira duha, potem je boljše ne nekomu govoriti o resnici. Kajti resnica je ravno iz razloga, da vsak doživlja sebe na svoj način, zanj v popolnosti unikatna.

Resnica ni v stališčih, mnenjih, v črednem nagonu, ko sledimo množicah, ker je nekaj resnica. Ni pa niti v interpretaciji energije, če se gre za interpretacijo, ker je pri interpretaciji težava, da je interpretacija zelo subjektivna. In kljub temu, da je iz duha, iz energije, iz vesolja, kanala ipd., kje to še vedno subjektivna interpretacija, ki pa je le toliko uglašena z resnico, kolikor si posameznik, ki resnico interpretira dovoli bodo povezan z resnico

Resnica je tok, ki se čuti v vsakem od nas na drugačen način.

Nemogoče jo je dati na nek skupen imenovalec. Razen, če govoriš o resnici, ki na enak način vpliva na fizičen svet.

Mi to večkrat počnemo, saj je naša resnica nujno povezana s fizičnim svetom in tem, kako bi se nekdo moral ali se obnaša, deluje v fizičnem svetu.

Resnica, o kateri se govori je vedno neke vrste interpretacija. Prave resnice se ne da ubesediti.

Sicer pa je to nekaj, na kar smo v tem fizičnem svetu že vajeni. Vse namreč, kar čutimo, pripeljemo skozi naš um, možgane, čute, čutila v neko zoženo verzijo, ki ji pravimo resnica.

Ob tem pa pozabljamo, da je to, kako mi čutimo to, kar se je prikazalo skozi naša čutila, čute, lorgane, le naš oseben pogled. SAmo mi namreč doživljamo to, kar izrazimo subjektivno.

Drugi to kar mi izrazimo, doživljajo kto nekaj objektivnega.

In ravno tu je težava. Med subjektivnim in objektivnim je velika vrzel, ki je celo tako zelo velika, da predstavlja vrzel ne samo v času in prostoru, temveč tudi v kategoriji. Čas in prostor sta nekaj otipljivega, medtem, ko pa nekaj, kar je za nas resnica, ni

No, je za nas, vendar pa ne za druge.

Mi jo čutimo v sebi, subjektivno, notranje. Samo mi lahko vemo, kako se resnica čuti za nas.

Za druge tega vedeti ne moremo.

Pa kljub tem, razni guruji, mediji, zdravilci ipd. prenašajo “resnico”.

Ob tem pa pozabljajo, da je to nekaj, kar se čuti za popolnoma res za njih same. Drugi pa le okušamo to, kar oni prenašajo kot svojo verzijo resnice.

In če preveč kupimo to, kar oni prenašajo, ker se pa čuti kot tok energije, kot lepa čustva, sproščenost, ipd., kaj hitro postane to, kar se prenaša skozi tudi naša resnica.

Pa je res temu tako, ali se samo zdi? 

Ker sprejemati nekaj za resnico, kar se čuti kot čustvo, misel, občutek, še ne pomeni ,da je to naša lastna resnica.

Vsekakor je, njegova resnica in on jo tako čuti, on jo tako interpretira. Vendar pa je njegova zaznava v popolnosti njegova in ne naša, kljub temu, da nam govorijo, da so oni pa oh in sploh, in da vidijo, da slišijo ipd.

Vendar pa to vidijo oni, ne mir. In če začnemo slediti nekomu zaradi nečesa, bomo čez nekaj časa začeli verjeti, da je to, kar oni pravijo, da je za njih resnica, v resnici res.

In kaj ej tukaj najbolj zanimivo, naša sposobnost kreiranja, bo ustvarila nekaj, da bomo lahko videli, da je to resnica.

Najbolj zanimivo pa je to, da to ni njegova resnica, temveč naša

Pa si zares želite kreirati življenje iz rtega, kar vam govorijo oni, ali pa si želite kreirati resnico iz tega kdo ste vi? Ker najprej ste povezano na svojo lastno povezavo s sabo, ne na njihovo. In če vam oni povedo iz vaše povezave, vam vedno povedo samo delček tega, kar je za vas res.

Oni vidijo le tisto, kar pač vidijo in okušajo tisto, akr palč okušajo. In to niste celotni vi.

Samo vi lahko poveste v popolnosti, kdo ste vi!