Če se ozrete nazaj v svoje življenje, deset let nazaj, dvajset, trideset … odvisno, koliko let štejete, se spomnite, o čem ste sanjali?
Saj veste, kaj bo naslednje vprašanje, kajne? Kaj od tega, kar ste si želeli, ste uresničili?
In še eno, zadnje … ste srečni?
Ljudje smo zanimiva bitja. Te, ki jih srečujem pri svojem delu, lahko v grobem umestim v tri skupine. V prvi so tisti, ki so uresničili večino vsega, kar so si želeli, pa vendar niso izpolnjeni. In se mi za to med seanso skoraj opravičijo, češ, »veliko ljudi ima veliko manj vsega, kar imam sam, pa so zadovoljni, jaz pa … ne vem, mogoče hočem preveč«?
V drugi so ljudje, ki večino tega, kar so si želeli, niso uresničili in so se počasi vdali v usodo, postali zagrenjeni v pestovanju tistega, kar jim je bilo odvzeto ali kar jim ni bilo dano, da bi jih osrečilo. Zataknili so se na eni od življenjskih postaj in vse vlake, ki pridejo mimo, samo gledajo, karte, s katero bi se vkrcali nanje in se peljali dalje, pa ne kupijo več.
In potem so tu ljudje, ki tudi niso uresničili čisto vsega, kar so si želeli, zato pa želijo »razumeti«, kaj jim življenje s tem kaže, želijo najti nek smisel vsega, kar se jim dogaja. In so postali raziskovalci sebe. Tudi oni lahko za določen čas obsedijo na kakšni od postaj, ampak slej ko prej spet najdejo način, da se premaknejo.
Sama se lahko najdem v vseh. Med prvimi sem bila po študiju, ko je bilo na prvi pogled videti, da mi vse gre. Doštudirala sem, dobila službo, ki sem si jo želela, bila dovolj uspešna, potovala, se imela fino … skoraj nihče pa ni vedel, kako prazno sem se počutila v sebi. Takrat sem se tudi sama velikokrat spraševala, če od življenja hočem preveč, ker mi vse, kar sem imela, ni pomenilo nič. Zame je bilo pomembno nekaj povsem drugega!
V drugi skupini sem se znašla nekje v tridesetih. Moja največja želja je namreč bila biti mama trem zdravim otrokom. Ko sem postajala vsak dan starejša, takšnega partnerja, s katerim bi imela te svoje otroke, pa ni in ni bilo, sem velikokrat čutila zagrenjenost in krivičnost. Ker sem, ne glede na to, kaj sem naredila, vedno pristala na istem. In ja, včasih sem tudi jaz dolgo stala na eni in isti postaji in se kregala z bogom, moledovala, jokala, prosila, se kujala, obupovala … Nevedoč, da me je ob tem moja duša učila nekaj čisto tretjega!
Zdaj je moja najgloblja želja čim bolj spoznati in izkusiti sebe. Vem, da bo življenje poskrbelo, da bo to možno, čeprav nimam pojma, kdaj, kje, s kom in kako.
K sreči na nobeni postaji nisem obstala za zmeraj in tako sem prestopila v tretjo skupino. Ravno ta moja frustracija je bila namreč tista, ki me je ves čas silila, da ugotovim, v čem je problem. V čem sem sama problem. In tako sem ob tem svojem globokem raziskovanju ter zdravljenju sebe počasi začela odkrivati tudi nekatere druge, do takrat še nepoznane dele mene, ki jih morda nikoli ne bi spoznala, če bi bila moja želja (že) uresničena. Ali pa bi za to morda kasneje morala “plačati” (še) višjo ceno, kdo ve?
Kakorkoli že, na tem dolgoletnem notranjem potovanju sem počasi dojela, kdo sem, spoznala veliko širšo sliko svojega življenja (oziroma svojih življenj) in prišla do tistega večnega dela sebe, ki presega vse vloge in identitete, ki so mi bile včasih tako zelo pomembne. Zdaj vem, da sem predvsem iskalka resnice in smisla. Svoje resnice in svojega smisla! Tistega, zaradi katerega jaz lažje »razumem« in sprejmem vse, kar mi življenje prinaša in odnaša.
To ne pomeni, da sem zdaj razvrednotila vse, kar mi je bilo včasih pomembno. Daleč od tega! Res je sicer, da moja želja po materinstvu počasi upada, še vedno pa si želim partnerskega odnosa s sorodno dušo, s katero bom lahko v polnosti delila najbolj intimno sebe na najbolj intimen način. Razlika je samo v tem, da to zdaj ni več pogoj za mojo srečo in ne več glavni smisel mojega življenja.
Priznam, da si nikoli nisem predstavljala, da bom kdaj živela tako, kot živim danes. Brez partnerja, brez otrok, brez (varnosti) redne službe, brez “normalnega” urnika, da bom počela nekaj, kar niti sama ne znam jasno opisati. Čeprav v resnici točno vem, kaj delam in zakaj! Še manj sem si predstavljala, da bom ob tem pomirjena s sabo in svetom. No, to notranjo pomirjenost si želim obdržati za zmeraj, vse ostalo pa vem, da se bo skozi življenje še velikokrat spremenilo, tako kot se bom spreminjala tudi jaz.
Zdaj predvsem želim živeti tako, da čim bolj v celoti spoznam in izkusim sebe. In vem, da bo življenje za to vedno poskrbelo na najboljši način, z najbolj pravimi osebami, ob najbolj pravem času. Zakaj? Zato, ker sem se tudi sama zavezala, da se bom usedla na vsak vlak, za katerega bom začutila, da mi je poslan zato, da me premakne naprej. Tudi če ne bom vedno natančno vedela, kam gre in kakšna bo pot.
inspiracije