Potentnost čustev

Čustva so zelo potentna, kar skačejo, se razvijajo v dobro ali slabo. Mnogi mislijo, da izvirajo iz našega bitja, in vsekakor izbijajo od tam. 

S tem se strinjata zahodna in starodavna vedska znanost. 

Mnogi si prirejajo resnico o čustvih in kar govorijo nekaj, kar so  povzeli od nekoga, ali pa so si preprosto izmislili, ker se tako znotraj njih čuti. 

To, kar čutimo znotraj sebe kot svojo resnico, je vsekakor resnica, a le tako daleč, dokler ni okužena z drugimi čustvi, občutki, idejami, koncepti in spomini. Resnica, ki jo čutimo znotraj sebe je vedno le odsev tega, kar nam kažejo naše zaznave.

Le-te, zaznave, so lahko zaznave naših čutil, občutkov, čutov ali pa našega uma, ki ima zelo rad, da nekaj v sebi predela in potem pravi, “Ah! - to je pa moje, s tem se bom identificiral.”

Identificirati se pomeni ,da se poenotimo z občutkom, s katerim želimo ali pa s tem, kar nam kaže zunanji svet, in to posvojimo, ker se dobro čuti, ima dobra čustva ipd.

A to, da se nekaj dobro čuti, še ne pomeni, da je to res, saj so čustva sestavljena iz misli, občutkov in življenjske energije. Katera koli od teh komponent je predstavnica čustev, saj se nahaja pod njimi in so čustva iz njih sestavljena.

Vedno, mo čutimo čustvo, nam pove misel, kakšno je, ne glede na to, kako ga začutimo. Lahko ga začutimo kot dobrega ali slabega. In kakorkoli ga je to del misli, ki ga opisuje, 

Ali pa je obrano. 

Misel je že v štartu del čustva, saj mu ravno misel da naboj, kot mu ga da in ne obratno.

Obratno se seveda lahko dogaja, saj misli mislijo o drugih mislih, čustvih, občutkih,m idejah. A le to. Ko pogledamo na svet skozi svoje oči, se nam predstavi misel, ki sledi misli, želim si to ali ono.

S tem ,da pogledam levo, v sebi čutim, da bi rad pogledal levo. V svojem umu, od  kjer se potem naša izkušnja prelevi v našo izkušnjo jaz sem, ne Jaz sem. 

Vse kar prihaja iz uma, je um, ki ustvarja gibanje, premikanje, ki ga sam potem interpretira kot dobro ali slabo.

S tem, da se zanašamo na tistega, ki ustvarja, ne moremo ravno biti zadovoljni, še posebej ne, če si ta izmišljuje ali dodaja vsebino, ki prav tako izvira iz njega. Kakorkoli že pogledamo, izvira vse kar se čuti in uma in telesa.

Um in telo obstajata na istem nivoju resničnosti. Eden drugega vidita, medsebojno komunicirata ipd. 

Iz telesa, ki je neša zunanji organ, prav tako kot naš um, prihajajo impulzi iz okolja in se naselijo znotraj nas. Pa tudi ti, ki se nahajajo v našem umu prihajajo iz okolja. Zato se obema pravi zunanji organ.

Zunanji organ je tisti, ki komunicira z okolico in dobiva od okolice navodila. 

Samo od njegove usmeritve v našo izkušnjo Jaz sem je odvisno, kako bodo ta navodila  sprejeta.

Bolj se človek obrača v prvoosebenjsko izkušnjo oz. izkušnjo Jaz sem, bolj postajajo stvari, ki prihajajo kot občutki, ideje, misli, čustva ipd. iz okolja za nas neotipljive.

Neotipljivost, nenavezanost, ne reaktivnost je znak, kako nekdo komunicira sam s sabo.

In v primeru čustev je komunikacija zelo očitna, še posebej pri tistih, ki stremijo ali želijo, da so njihova čustva samo dobra.

Je že res, da bodra čustva pritegnejo dobra čustva. A nemogoče jih je imeti pod kontrolo.

Zahodna znanost pravi temu čustvena regulacija. Ob tem pa pozablja, da se čustev ne da regulirati, ko je znotraj nas velik delež življenjske energije, ki nosi slaba ali dobra občutja.

Kar čustvena narava takrat naredi je l,e to, da postane bolj mehka, torej manj odpora nudi, da bi se ji nekaj približalo ali da bi nekaj sprejela. Zato se tudi zdi, da se stvari privlačijo.

Stvari so vedno le takšne kot so. Čustva so tista, ki jih naredijo bolj odbojna. In čustva so tista, ki jih naredijo bolj pritegljiva.

Ko je življenjska energija v čustvih prijazna, mehka, se tudi čustva čutijo tako. In ko ne se čustva čutijo zavračajoča,, odbojna.

In isto je z mislimi, ki so lahko takšna in drugačna. V obeh primerhi se ustvarja občutke dvojnosti, kar pa ni namen, vsaj ne za visokega duhovnega aspiranta.

Vsak človek želi živet iv harmoniji. In harmonijo v telesu, čustvih, misli, občutkih ustvarjajo prav ti.

Če torej želimo živeti na “visoki” vibraciji, jo moramo ustvariti. Nekateri to počnejo tako ,da v čustva dodajajo dosti življenjske energije, da se to potem čuti kot svetenje, oprijemanje, nežnost, čutnost ipd.

V resnici se gre samo za to, da drugi čutijo življenjsko energijo, ne čustva, ki so skupek, misli posameznikov, ki čustva polarizirajo v to ali ono stran, občutke v telesu in umu, ki se skozi zunanje organe, telo in um, izrazijo v zunanjem svetu.

Tisti, ki ustvarjajo iz čustev, privlačijo ali odbijajo, pritegujejo s tem, kar ustvarjajo sami.

Siliti nekoga v to, da naj ustvarja čustva, ki bi godila onim na drugi strani samo zato, da bi se oni dobro počutili, je potreba po spreminjanju delovanja nekoga drugega.

Ljudje, ki se gredo zakon privlačnosti, niso nič kaj drugega kot marketingarji, ki silijo s svojo življenjsko energijo, da bi se drugi naj nanjo odzvali. Da se čuti dobro, da bodo drugi videli, kako je dobro biti ob njih, kako se njihove kreacije obdane z njihovo življenjsko prisotnostjo ipd.

Ob tem pa pozabljajo, da izčrpujejo sebe, da bi lahko videli resnico. Kajti, ko stremimo za čustvi, stremimo za zelo zamegljeni podobo resničnosti, ki pa ne temelji na tem, kar je sto procentov res.

Še manj pa je res, ker je to, kar ustvarijo oni, njihova lastna resnica, ne tisto, kar si želijo drugi.

Nihče ne ve, kaj nekdo drug doživlja v sebi. To je njegova lastna izkušnja njega. In navajati nekoga na svoj način čustvovanja, je nbekaj zelo podobnega kot presvetljevanje s svojo življenjsko energijo samo zato, da bi izrazil svoj cilj.

To sicer ni tako velika težava. Postane pa, če to počnejo ves čas, ko so drugi v njihove bližini, saj jih s tem svojim kreiranjem lahko zelo poškodujejo, kar je še posebej očitno, če se drugi ne zavedajo, da je v igri kreiranje čustev zaradi zadovoljevanja.