Poslušajte svojo resnico.

Na zemlji je mnogo mojstrov, ki vam govorijo, da naj poslušate njih. Mnogo njih se je obrnilo v marketinške aktivnosti preprečevanja, da imajo prav. Glavno, da se čuti. A kaj?

Vsak od nas čuti sebe, a ne, pa kakorkoli že to obrnemo.

Nekateri se zavedamo sebe kot veselih, drugi žalostnih. Nekateri spet kot razmišljujočih, pa kot neumnih ipd.

Vse to je vzrok socializacije, kjer se moraš počutitit tako ali drugače.

Pa je to zares pomembno, ali pa se gre za nekaj drugega? Kajti, ko čutimo sebe, tam ni občutka za čustvo, bolečino ipd.

Je že res, da je. A to pride šele pozneje.

Vsak od nas ima znotraj sebe vzrojen kompas za to, kaj pomeni biti ti oz. on. 

In kaj to pomeni za nas?

Čisto preprosto je. To pomeni, da se zavedamo sebe. 

Vedno ko se zavedamo sebe, se zavedamo čustev, misli, občutkov. A tudi ničesa globljega.

Zavedamo se, da obstajamo, da smo. In da bi se lahko zavedali vsega tega, moramo odvržti vse predstave, občutke, ki nas peljejo v neko smer, kako bi se naj, morali ali se počutimo.

Naš občutek za nas, če smo pozorni, nima v sebi nič od tega.

Šele pozneje se v njega naselijo čustva, občutki, ideje. Šele pozneje odkrijemo, da smo veseli, da izgledamo tako ali drugače. Vse to je nekaj sekundarnega. A če smo pozorni, naš občutek za obstajanje ne potrebuej nobehin namenov, pritilin v obliki čustev, občutkov, idej ipd.

Je že res, da nekateri to prakticirajo.

Še več, pravijo, da ni čisto nič narobe, če se malo zlažeš sebe, da se počutiš malo drugače. 

Pravijo, da je to celo dobro, da šele takrat začneš v resnici iti po svoji poti k sebi. A zakaj iti stran od sebe, da bi potem šel k sebi?

To počnemo v življenju. In če poslušamo tiste, ki nas silijo stran old sebe, da bi potem lahko spet prišli spet k sebi, poslušamo zlagani Jaz.

In kaj je zlagani jaz?

No, vsekakor en sitsi, ki je iskren. In če že začnemo z nečim na svojem potovanju, ki je zlagana, smo postavljeni na pot laži, ne na pot resnice.

In kaj je resnica?

Za vsakega od nas je drugačna. Vsak od nas jo namreč čuti drugače.

Ti, ki potrebuajjo laž, iluzijo o sebi ,da bodo nekam prišli, jo pač potrebujejo. A ko se gre za nas, je dobro, da se držimo sebe, svoje verzije sebe, brez vse potrebe, da bi se morali lahati, da smo nekdo drug, da bomo potem postala to, kar smo v resnici.

Resnica je to, kar smo mi v resnici. Torej ne laž, temveč resnica. Ne zlaganost, temveč iskrenost.

In iskrenost je nekaj, kar nas bo po  mojem prijatelju pripeljala zelo daleč do nas v svetu, kjer nas priučujejo nekaj drugega.

Učijo nas namreč, da naj verjamemo v to in ono, kar seveda iz naše lastne plati ni tisto, kar bi naj bilo. Vsaj večino časa.

Vedno namreč, ko odreagiramo na čustva v reklamah, na televizijo, v filmu, na letaku, ali pa le na čustva drugih, se nahajamo v posrednem modusu, v načinu, kjer ne čutimo sebe nepsoredno, ker rabimo, da bi začutili sebe v resnici nekoga, nekaj, da to izzive.

A kaj izzive, če ne nekaj tistega, kar odreagira nanj, ne na nas same?

REsnica je to, ko se odzovemo na svojo lastno verzijo sebe, na svojo lastno iskrenost, ne na iskrenost, ki jo drugi komunicirajo, da bi nasmejali, pritegnili, užalili ipd. množice ljudi. Ker četudi jih, je to še vedno nekaj sekundarnega, ne primarnega.

Primarnost je nekaj, kar je vrojeno znotraj nas.

Samo mi namreč lahko vemo, kao se za nas čuti rdeče, beli ali kaj za nas pomeni vonj po vrtnici, svežem, lepem. S tem pa, ko se prepustimo drugim, da nas naj stimulirajo, pa stopimo iz svojega trona v prvi osebi, in predamo svoje vajeti nekomu drugemu, da nas naj oblikuje on.

Mogoče leži odgovor v tem, akj je naša lastna resnica pravzaprav v tem krajšem odstavku zgoraj, saj le mi vemo, kako se za nas nekaj čuti. In ko temu, kako se za nas nekaj čuti globoko prisluhnemo, torej brez čustev, misli, občutkov, potem vemo. Vemo, kdo smo mi. V nasprotnem pa se le oziramo na to, kdo so drugi, pa čeprav govorimo o naših lastnih čustvih, občutkih, idejah, lai pa o idejah nekoga drugega.

Vse akr je spodbujeno iz strani okolice znotraj nas, je posredna resnica, saj je potrebno, da nekaj začutimo, nekaj, da to pokrene. Pa bodisi to prihaja od zunaj, ali znotraj.

To se dogaja tudi, ko naše misli, občutke, ideje projiciramo navzven, v nekoga, ali nekaj, da nam predstava o nečem ali nekom vzpodbudi neko čustvo, občutek, idejo. Tudi takrat rabimo nekoga, da nam pove, kako se počutimo sami, kaj premišljujemo sami ipd.

Resnica, ki brbota znotraj nas samih, je tista, ki je tam že pritona. In č jo moramo dokrivati skozi nekaj zunanjega, potem ne vemo kaj ta resnica je. Še več, niti ne vemo kdo smo, saj je resnica sestavni del nas oz. tega, kdo smo.

In da bi to lahko odkrili ,se moramo, poudarek je na moramo, ločiti od tega, akr znotraj nas prebuja nekaj, kar prihaja iz zunanjega sveta.

Seveda je to misija nemogoče za večino, saj smo naučeni, da se podajamo v vode interakcije s svetom, da bi odkrili, kaj vse smo in kaj vse nismo. A to je nekaj zelo posrednega. Kajti v trenutku, ko se odpravimo navzven, najprej sami sebi priznamo, “Ok. Ne vem kdo sem. Naj mi nekdo drug pokaže to!.

Svet raziskovanja sebe je zelo zanimivi. In ko enkrat uvidiš, da je tisto, kar prihaja od drugih nekaj posrednega, se ti življenje obrne na glavo. Pa to ne v slabem smislu.

Svet, kjer okušaš sebe brez, da bi rabil stimuli iz okolja, je lahko zelo čudovit. Je pa hkrati poln izzivov, kjer se moraš vedno znova in znova najprej obračati v sebe, in šele potem v okolico.

Življenje duhovnih raziskovalcev je takšno, da dajejo najprej poudarek na sebe.

V končni fazi smo se že s tem, ko smo se podali na pot duhovnosti odločili, da bomo vsaj takrat dali priložnost temu, kar se čuti v naših globinah, pa četudi smo to storili iz napačnih vzgibov in sledili nekomu drugemu na svoj prvi duhovni dogodek.

Tak vedno dobimo priložnost, da izkušamo to, akr se dogaja znotraj ans kot nas in drugi odpadejo, izvodenijo.

Je pa res, da se večinokrat zelo hitro vrnemo v stare okvirje, kjer še vedno čutimo druge in njihova čustva, energije, prisotnosti, s čimer ni čisto nič narobe. A pomembno je, da ohranimo fokus na sebi, ne na njih. Kajti če ga na njih, se nahajamo na področju iluzije, ki nam jo pomagajo pričarati oni.

Zaradi njih se počutimo posebno, zaradi njih se počutimo ljubljeno ipd. In to ni namen, srečanja s sabo.

To počemo že cela svoja življenja, da iščemo v drugih  sebe.

In ko nastopi čas, da želimo videti sebe brez drugih, potem je dobro, da tudi tam ostanemo, ne glede na to, koliko nas prigovarjajo drugi, da se jim naj pridružimo na njihovem potovanju.

Lahko. A vedno je dobro ostati ta, ki samo je.